Od daleč jih občudujemo, slavimo, o njih sanjarimo, jim zavidamo. Toda najsvetlejše zvezde sodobne popularne kulture imajo najtemnejše skrivnosti o ceni slave, ki jo plačujejo. Kdo si, kadar ne siješ nad množico? Komu lahko zaupaš, da mu je mar zate kot za človeško bitje? Kakšno vrednost ima tvoje življenje, če ne izpolnjuješ tujih pričakovanj? Če ne najdeš odgovorov, te najde praznina, ki te lahko hitro posrka vase – za vselej. Pevka Maja Keuc se je z njo srečala kot najstnica, ki nas je očarala že leta 2010, v krstni sezoni oddaje Slovenija ima talent – sledilo je več kot desetletje iskanja miru, varnosti in ljubezni. V najlepših letih mladosti je ob uspešni glasbeni karieri hodila na psihoterapijo in nevrolingvistično programiranje, brala knjige za samopomoč, meditirala ter polnila praznino v svojem srcu. Dokler je ni napolnila z ljubeznijo do sebe. Svetla zvezda in pinkfloydovski prismuknjeni diamant obenem – danes sije močneje kot kadarkoli.
Vprašanje, ki ga preredko zastavimo sočloveku: Kako ste?
Trenutno sem kar intenzivno, kot bi bila na neke vrste čustvenem vrtiljaku. Pripravljam se na izdajo novega albuma in veliko je še treba postoriti. Tako da molim, da se bo na koncu vse nekako sestavilo. (smeh) Sicer pa sem v redu – pravzaprav vedno bolje! Zdaj, pri tridesetih, si kdaj pa kdaj v šali rečem, da sem se zelo hitro morala spopasti s svojimi sencami in sem se namučila zadosti za vse življenje. Kadar dandanes začutim pritisk, se vprašam, od kod prihaja in ali mi služi. Če prepoznam, da mi ne, ga v hipu odvržem. Zdaj se odločam samo še po tem, kar vibrira mojemu notranjemu glasu in kjer je v prvi vrsti mir.
To zveni zelo modro, po svoje pa tudi nekako utrujeno za tako mladega človeka. Katere so torej tiste sence, ki ste jih morali premagati?
Vsa svoja dvajseta in tudi ob koncu pubertete, ko sem čez noč vstopila v svet glasbene industrije, sem se borila z raznoraznimi pritiski in pričakovanji okolice. Ne pomnim, ali me je kdaj kdo resnično vprašal, kako se počutim in kaj si pravzaprav želim sama zase. Ker sem bila izrazit talent, sem v trenutku, ko sem se javno izpostavila, na ramena dobila stokilogramsko opeko iz tujih pričakovanj, kaj vse zdaj moram, kdo sem, kdo nisem, kaj dosegam in česa ne. In s tem sem se poistovetila, ker sem mislila, da moja vrednost izhaja od zunaj. Nisem se znala postaviti zase, kaj šele da bi se zavedala, da ranjeni ljudje ponavadi ranijo druge. In potem, veste, nehote pademo v vlogo žrtve, ki nam prav nič ne služi.
To razumem in sprejemam, vendarle pa se mi zdi, da ste tedaj na neki točki bili žrtev toksičnih ljudi in toksične družbe, ki nas sprejema in potrjuje le, dokler smo zmožni proizvajati. Kakšne so bile posledice za vaše telesno in duševno zdravje?
Žal kar precej resne. Že v Sloveniji je na samem začetku moje kariere, leto po nastopu na Evroviziji, moja avtoimunska bolezen dobesedno podivjala. Kmalu zatem sem se preselila na Švedsko in bila na začetku tam resnično povsem sama. Razdalja od moje primarne družine in okolja, v katerem sem odrasla, me je potisnila v čisto novo perspektivo. Tedaj so na plano udarili vsi moji vzorci in strahovi, ki se jih prej nisem niti zavedala, in znašla sem se v stiski, za katero se mi prej ni niti sanjalo, da me lahko zadene. Odtlej sem se več let borila z depresijo in anksioznostjo. Zelo slabo sem spala, trpela pa sta seveda tudi moj fokus in delo, ker so bili možgani večinoma v preživetvenem načinu.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
