»Rodila sem se v Bosni zelo strogim staršem. Želela sem v glasbeno šolo in igrati klavir, a moji niso imeli denarja, da bi mi ga kupili. Potem sem rekla, bom pa harmoniko, vendar tudi zanjo ni bilo denarja. Na koncu sem se odločila za zdravstveno šolo in ta me je usposobila za pomoč ljudem. Mama je budno pazila, da nisem počela nič drugega kot hodila v šolo in domov. Takrat je bila Jugoslavija in v mojem Bihaću ni bilo fakultet. Tisti, ki so želeli študirati, so morali v druga mesta. Za moje starše to zaradi denarja ni bilo izvedljivo. Preko sorodnikov so me poslali v Slovenijo, da naredim pripravništvo in se vrnem domov. Nihče me ni nič vprašal, preprosto sem morala narediti, kar so rekli,« se spominja Dinka Redžić Hrustanović, ki je tako prišla v tuj svet, neizkušena in neopremljena. V kliničnem centru je dobila službo čistilke, saj njena srednja šola ni bila priznana in ni znala jezika, ter sobico v zdajšnjem kompleksu Lipa v Šiški.
V Sloveniji si je izpolnila sanje
»Vse to me je prisililo, da sem se znašla in prilagodila. Veliko sem se naučila o pomembnosti in častnosti vsakega dela. Zavedala sem se, da brez znanja slovenščine ne bom oblekla modre uniforme. Moja sostanovalka, ki je delala na očesni kliniki, me je priporočila svojim nadrejenim, da so me zaposlili kot gospodinjo. Tu se je začelo moje učenje slovenščine. Pri tem so mi pomagale tam zaposlene medicinske sestre. Na rednem zdravniškem pregledu pa sem izvedela, da ne glede na to, da (še) ne znam jezika, lahko naredim strokovni izpit. Zdravnica, ki mi je to povedala, mi je še razložila, da ga lahko opravljam v svojem jeziku. Tako je tudi bilo. Moja prva služba srednje medicinske sestre je bila na kardiokirurgiji kliničnega centra,« pripoveduje Dinka.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2., 9. januar, 2024.
