Arhitektka, profesorica, interdisciplinarna umetnica, ki ima diplomi iz arhitekture in kiparstva, je hči dveh pisateljev, Ivana Potrča in Branke Jurca. Vas je pa potegnilo čisto v drugo smer, pravim, a se ne strinja: »Ne, jaz veliko pišem. O vsem, kar delam, pišem – risbe, diagrami, ki postanejo velike stenske poslikave, to je veliko besed. Pri risbah, ki jim rečem vizualni eseji, recimo deset risb v enem sklopu, je zgodba in so enako pomembne kot tekst.« Da bi knjigo napisala, za to pa nima časa. »Je pa dobra ideja,« pristavi.
Kako postati nepomemben
Živela je po vsem svetu – po nekaj let, nekaj mesecev ali pa nekaj tednov – v ZDA, Nemčiji, Južni Ameriki, Južni Afriki – in obiskala veliko mest, saj je razstavljala v znamenitih galerijah in na vseh bienalih, vrednih svojega imena, vendar pravi: »Nikoli nisem odšla iz Ljubljane, tu sem doma. Nikjer se mi ni zdelo kaj posebej bolje ali slabše. Ne morem reči, da mi je vseeno, kje živim, a nikoli nisem želela ostati kje drugje.« Je pa v drugih mestih videla stvari, ki so bile zanjo nove, drugačne in so jo očarale. Berlin je zagotovo zelo navdihujoč v mnogih pogledih. »Recimo njihovi referendumi pred kratkim: leta 2021 so prebivalci glasovali za zaseg stanovanj tako imenovanim mega najemodajalcem, lani so glasovali, da bi mesto postalo podnebno nevtralno do leta 2030. Tudi če referendum ne uspe, nam daje dogovarjanje upanje, veselje do tega, da mislimo na drugačno življenje skupaj.«
Izkušnja, ki jo je posebej zaznamovala, je bil skupnostni projekt v neformalnem mestu Caracasa. »Takrat sem ugotovila, da hočem delati točno to – delati s skupnostjo.« Dobro desetletje pozneje se je s svojimi študenti lotila skupnostnega projekta v Sowetu. Spali so pri domačinih, z njimi delali, živeli. »Sem soavtor ali mediator projektov. V njih se nikoli ne vidim kot avtor. Pika,« pribije.
Ko so projekti končani, jih ne spremlja več zelo pozorno: »Prav to je ključni korak: če narediš dober skupnostni projekt, prebivalci postanejo njegovi lastniki in ga vodijo naprej. To je najpomembneje. Ko smo prišli nazaj v šolo, je bilo fascinantno, kako so moji študenti predstavili projekt drugim študentom, rekli so, 'uspel je, ko smo mi postali nepomembni'. Tega ne bom nikoli pozabila.«
Skupaj. Zaradi svojih izkušenj s svetovnimi mesti je mnenje Marjetice Potrč zagotovo relevantno, ko jo vprašam, kaj misli o gentrifikaciji slovenske prestolnice. Poleg tega živi v enem tistih koncev mesta, kjer se to pogospodenje še posebej čuti. »Pri besedi gentrifikacija pomislim bolj na center Ljubljane. Gre za izrinjanje prebivalcev, center Ljubljane postaja kulisa za turiste. Moja teza pa je, da je Ljubljana prostor produkcije. Pred kratkim sem bila v Centru Rog. Rog je bil tovarna, torej prostor produkcije, potem je bil zaskvotan, enako kot Metelkova prej, in ti skvoti so bili prostor produkcije kulture. Kar so v Centru Rog dobro naredili, je, da so očuvali idejo začasne rabe prostora. Na Metelkovi so zdaj nevladne organizacije, ki bodo tam do konca dni, v Centru Rog pa je temelj začasna in skupnostna raba prostorov, kar je fantastično. Zame je Center Rog podporna infrastruktura mesta. Čez nekaj let bomo videli, kako bodo njihove delavnice in studii vplivali na kulturo mesta. Pravijo, da bi radi bili dnevna soba Ljubljančanov, in mislim, da imajo za to vse možnosti.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 5., 30. januar, 2024.
