Shutterstock

Ne samo, da se zdi, da paradižnik letos zori celo večnost, na vrtu ima še polno drugih težav. Ravno rešimo problem s pomanjkanjem kalcija, že opazimo nove zaplete. Ne, nikakor niste edini, če na svojih plodovih opažate škodljivce, ki doslej paradižnika običajno niso napadali. Trenutno najbolj razširjene so zelena smrdljiva stenica in druge stenice, sledijo jim gosenice, letošnje presenečenje pa so celo uši. Kako ukrepati, smo vprašali kmetijsko svetovalko Mišo Pušenjak.

»Posledice suše poznamo, veliko manj pa se pogovarjamo o dodatnih težavah, to so prerazmnožitve škodljivcev. Tako se letos srečujemo z mnogimi novimi nepridipravi. Stenica je pri nas že nekaj let, a se še nikoli ni tako razmnožila in delala take škode kakor letos. To je zelena smrdljivka z znanstvenim imenom Nezara viridula. Menijo, da izvira iz Etiopije, a od tam se je hitro razširila predvsem v tople dele Evrope in sveta. Že nekaj let jo opažam tudi pri nas in nanjo opozarjam strokovnjake, toda ti se raje ukvarjajo z marmorirano stenico. Ja, tudi ta povzroča skrb, posebej v sadovnjakih je verjetno na prvem mestu. Vrtnine pa letos resno ogroža manjša sorodnica z več obrazi. V rastlinjakih jo lahko pričakujete čedalje pogosteje in vsako leto, na prostem pa najbolj v vročih delih poletja. Sodi med stenice, ki ji pri nas tako radi rečemo smrdljivci,« je razložila Miša Pušenjak.

Miša Pušenjak

Škodljivec z več obrazi

»Samice omenjene stenice jajčeca zalegajo vse poletje, a samo v toplih oziroma vročih dneh. Jajčeca so dokaj velika, nekje do 1 mm imajo, sodčasta, bledo rumene barve. Najdemo jih na vseh rastlinskih delih, najraje pa na spodnji strani listov rastlin v rastlinjakih. Zelo rade jih zalegajo tudi na deteljo, lucerno in druge plevele ob rastlinjaku. Iz jajčec se v nekaj dneh izležejo nimfe, to so neleteči osebki, ki so najprej temno rjavi, skoraj črni in zelo majhni. A hitro zrastejo, se levijo in spreminjajo. Nekaj dni jih najdevamo v skupinah na listih in takrat je idealen čas za njihovo zatiranje. A jih radi in pogosto prezremo.

Po dnevu ali dveh se razpršijo po rastlini, ne letijo, vendar jih prenašamo sami, prenašata jih tudi veter ali voda. Postajajo črne barve z vidnimi belimi pikami, ob robu telesa pa imajo nekaj oranžno-rdečih lis. Levijo se petkrat in ves čas nimajo kril. Vsakič se črna barva spreminja v zeleno, še vedno vidimo bele pike in rdeče lise ob robu žuželke. Po zadnji levitvi je odrasla stenica povsem zelena in lahko leti. Torej od majhnih, skoraj črnih bunkic na kupu preko pisano črno-zelenih nekoliko večjih nimf do povsem zelene odrasle stenice.

Ta se proti jeseni obarva bronasto in prezimi na številnih rastlinah, plevelih, pod delci organskih ostankov na vrtu ter v rastlinjaku. Škodo s sesanjem povzročajo vse faze razvoja škodljivca. Največ škode je na paradižnikih v rastlinjakih, kjer lahko objedajo vrhove in se ti zaradi tega povesijo, pa sploh ne opazimo. Prav tako je škoda opazna na plodovih, kjer se pojavijo večje rumenkaste lise, kot bi nekdo nekako popraskal lupinico. Na prostem imajo najraje metuljnice in stročnice, kot sta fižol in soja, tam jih je letos res neverjetno veliko. Stroki so zaradi njihovega sesanja pegasti, pisani in kasneje rjavi.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 29, 22. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana