Marko Delbello Ocepek

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Začetek poletja je zaznamovala kampanja zbiranja podpisov za referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Akcijo, ki so jo organizirali člani in članice nekdanjega legendarnega odbora za varstvo človekovih pravic (ustanovljen je bil leta 1988 kot odgovor na aretacijo tedanjega političnega disidenta Janeza Janše), so podprli številni znani obrazi, med katerimi se večina doslej ni javno izrekala o političnih vprašanjih.

Mnogi med njimi so bili zato deležni poplave primitivnih, žaljivih in tudi odkrito grozečih odzivov običajnih posameznikov in posameznic – torej prav tistih, ki so še včeraj navdušeno ploskali njihovim nastopom, se smejali njihovim šalam ter občudovali njihove sposobnosti nastopanja in vodenja. Zato se postavlja vprašanje: Ali v slovenski družbi kljub ustavno zagotovljeni svobodi izražanja mnenj v praksi obstaja meja, ki je javni obrazi ne bi smeli prestopiti?

Shutterstock

Ne dam moči sovražnemu govoru

Ano Praznik vesoljna Slovenija pozna kot pevko in televizijsko voditeljico, ki se je gledalcem in gledalkam priljubila s svojo toplino, dostopnostjo in sočutjem –  Ana pač deluje kot ena izmed nas. Kar konec koncev tudi je in kot taka ima tudi ona svoje mnenje o stvareh, ki se dogajajo v državi. »Podpisala sem, ker želim živeti v miru, ker želim živeti svobodno, brez nadzora, kontrole, ker želim živeti v svetu, kjer lahko imam drugačno mnenje, ker je to moje mnenje in zaradi tega ne bom preganjana, ker želim, da moji otroci, pa tudi vaši živijo v takem svetu. Predvsem pa zato, ker se mi zdi spoštljivo do vseh naših prednikov, ki so se borili za pravice, ki jih imamo danes. Zdi se mi nespoštljivo, da bi kar tako z levo roko zamahnila in rekla: Saj se mene to ne tiče.«

S temi besedami je Ana Praznik podprla kampanjo za referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi – in bila deležna pogroma na družabnih omrežjih. »Kuzla«, »golazen od pokvarjene levičarke«, »goni se ...«, »se ne čudim kakšna si revica«… To je le delček od več kot petsto izlivov sovražnega govora, vulgarnih žalitev in pozivov k obračunu z žensko, ki je zgolj povedala, kar si misli. V nasprotju s spletnimi troli pa se je klena Štajerka izkazala za trdno postavljeno osebnost, ki ne dovoli, da ji takšne reči pridejo do živega. »Moj mir je vreden neprimerno več kot mnenje ljudi, ki jih ne poznam. Zato tudi ne mislim na široko komentirati; ne želim opolnomočiti sovražnega govora,« nam pove.

Jaka Koren

Poslovni interesi

Ana Praznik še zdaleč ni edina, po kateri je padlo. Množičnih groženj in sramotenja je bil deležen tudi igralec Jurij Zrnec, še donedavna na univerzalnem glasu kot eden največjih podalpskih mojstrov svoje obrti, pa tudi prvovrstna dobričina. Da ne bo pomote, Zrnec (ki se je vzdržal komentarja) ostaja oboje, toda njegov angažma v akciji zbiranja podpisov za omenjeni referendum ga je v očeh drugače mislečih spremenil v enega od obrazov antikrista. Tudi pod njegovimi objavami na družbenih omrežjih se je ulila gnojnica, za nameček so razkačeni dušebrižniki začeli z javnimi objavami na spletu pritiskati na družbo A1, ki Zrneca najema za snemanje oglasov, ter začeli groziti s prekinitvijo naročnin.

To pa ni več hec; eno je mahanje nad kozlovo senco na Facebooku, drugo pa je kratenje posameznikovih prihodkov. Namesto da bi nedvoumno podprli igralčevo (ustavno) pravico do izražanja mnenja, so iz A1 sporočili: »Ne podpiramo političnega angažiranja oseb, ki nastopajo kot prepoznavni obrazi naše blagovne znamke, ne glede na politično usmeritev ali stran, ki jo tak angažma predstavlja.«

Takšna miselnost je pač v skladu z usmeritvijo korporacije, katere osnovna prioriteta je ustvarjanje dobička, ne pa skrb za dobrobit širše skupnosti. In takšna miselnost je voda na mlin elit, ki zvezdnike in zvezdnice sprejemajo in tudi bogato nagrajujejo kot zabavljače, ki naj bi ohranjali obstoječa razmerja moči v družbi.

Sašo Radej

Jurij Zrnec kot Humphrey Bogart

Kakor hitro pokažejo svoje nestrinjanje s temi razmerji, dovčerajšnji idoli ljudstva postanejo moteči – zato naj raje ne dvigujejo glave in povzdigujejo glasu, ko gre za politiko. »Utihni in driblaj naprej!« je to miselnost najbolje povzela voditeljica ameriškega Fox News Laura Ingraham, ko se je spravila na košarkarskega megazvezdnika LeBrona Jamesa zaradi kritik na račun predsednika Trumpa; slednji je kakopak pristavil piskrček in Jamesa javno ozmerjal za bedaka. No, James ni utihnil in driblal naprej, po Trumpu pa redno udrihajo tudi druge ameriške zvezde.

V družbah z daljšo tradicijo demokracije je povsem običajno, da se znani igralci, glasbeniki in športniki javno izrekajo o političnih vprašanjih. Leta 1947 je skupina tedaj najsijajnejših, globalno najbolj priljubljenih hollywoodskih zvezd, med katerimi so bili Humphrey Bogart, Lauren Bacall, Judy Garland, Frank Sinatra, Henry Fonda in drugi, v odziv na politično motivirane čistke v zabavni industriji oblikovala Odbor za prvi člen ustave – ki zagotavlja svobodo govora in mišljenja.

Povod za njihovo potezo je bila gonja proti resničnim, predvsem pa namišljenim komunistom, ki jo je zganjal kongresni komite za protiameriško dejavnost; v Sloveniji bi bila ekvivalent slednjemu na primer parlamentarna komisija, ki bi lahko po mili volji zasliševala in nadzirala vsakogar, ki bi ga določeni poslanci in poslanke po lastni volji obtožili delovanja proti državi. Prejšnje leto je igralka Jane Fonda, katere oče Henry je bil, kot rečeno, med zvezdniki, ki so se angažirali leta 1947, ponovno dvignila Hollywood na noge za obrambo ustavno zajamčenih pravic pred samovoljo Trumpove administracije; pridružila so se ji mnoga znana imena, med njimi Barbra Streisand, Billie Eilish, Sean Penn, Whoopi Goldberg, Winona Rider ...

Mateja Jordovič Potočnik

Zvezdana brez milosti proti žalivcem

Najsi se z njimi strinjamo ali ne, imajo torej zvezdniki in zvezdnice pravico izražanja mnenj in tudi političnega delovanja – kot to velja za prav vsakega državljana in državljanko Slovenije. »Ne dovolim, da mi kdorkoli krati to pravico – ne dovolim!« je odločna igralka in voditeljica Zvezdana Mlakar, ki je prav tako podprla referendum o noveli zakona o parlamentarni preiskavi. Umetnica je ena najbolj družbeno angažiranih in tudi najglasnejših slovenskih igralk; na Facebooku redno objavlja svoje poglede na aktualno dogajanje, zaradi česar je bila v preteklosti večkrat tarča žaljivih objav. »Takšne komentarje takoj odstranim, njihove avtorje pa brez milosti izbrišem s seznama prijateljev; v zadnjih letih sem gotovo zablokirala več kot 5.000 profilov. Če pa bi kdo šel resnično čez vsako mejo in bi me hudo napadel, bi šla takoj tudi na policijo in tožilstvo. Še enkrat – ne dovolim!«

Brez mnenj pač ni razprave in ni demokracije. In dokler živimo v demokratični družbe, morajo ostati Zvezdana Mlakar, Jurij Zrnec, Ana Praznik, Klemen Janežič, Jure Henigman, Vid Valič, Jože Robežnik, Pižama, Zlatko, Tina Vrbnjak in drugi podporniki referenduma – ki je najbolj neposreden izraz institucionalizirane demokracije – svobodni in varni v svojem javnem, pa tudi političnem delovanju. Kot morajo biti svobodni in varni Roman Končar, Marta Zore, Elda Viler, Tone Kuntner, Drago Jančar in drugi vidni ustvarjalci, ki so v preteklosti izrazili podporo drugačnim stališčem. Zmerjanja s »kuzlo« in golaznijo«, groženj s fizičnim obračunom, posilstvom in likvidacijo, pozivov k bojkotu in podobnih udarcev, prižganih grmad in inkvizicije si ne zasluži nihče.

revija Jana