ui

Na stotine tisočev Slovencev in Slovenk praktično vsako uro spremlja najbolj gledani resničnostni šov v državi – slovensko politiko. Ki ima vse, kar potrebuje uspešnica: lepe sanje in grde besede, bližnje posnetke šokiranih obrazov in več kot zgolj namig prepovedanega seksa (khm, ob vsem govorjenju o trojčkih ...).

Ljudje

Borut Pahor: Po petdesetih letih sem odpustil očetu

Resnično, slovenska politika je dandanes Kmetija, kjer se govori robato in premetava gnoj; je MasterChef, v katerem se snuje izvirne recepte za nore gobe z jajci; in je Poroka na prvi pogled, v kateri se akterji pretvarjajo, da sploh še nimajo pojma, s kom bi se radi združili v sveti koalicijski zakon. In zato se ni v vsej državi pravzaprav zares dvignila nobena obrv, ko so s POP TV sporočili, da bo med žiranti šova Slovenija ima talent tudi nekdanji predsednik države Borut Pahor.

##PAIDBREAK##

Na prvi pogled odločitev ni najbolj posrečena; za žiranta moraš imeti sposobnost jasnega izražanja mnenj tudi v kontroverznih okoliščinah, Pahor pa je jasno mnenje o nečem menda nazadnje izrazil leta 1993, ko so na ogorčenje mnogih šle iz mode obleke s podloženimi rameni. V desetletju njegovega predsedovanja državi so nas doleteli Teš 6, velika recesija, korona, ruski napad na Ukrajino ..., ljudstvo pa ni več upiralo upajočih oči v predsednikov lik, temveč se je raje režalo njegovim objavam na Instagramu. Če so preostali predsedniki vsak v svojem mandatu delovali kot razum naroda, je bil Pahor bolj kot ušesna mečica: deluje nekako kul, nihče pa ne ve, zakaj jo pravzaprav imamo. Mimogrede, gospoda Turk in Kučan njegovega izleta na POP TV ne komentirata.

Ampak vsebina gor ali dol, kje pa piše, da Pahor ne bo čisto soliden žirant v resničnostnem šovu. Ne nazadnje je doslej bil že vse – karierni politik, opravljal je dela kmeta, smetarja, cestnega delavca, frizerja, delavca v tovarni nogavic (…), mimogrede pa si je zaradi dela na črno prislužil še prijavo na inšpektorat za delo. Igral je bobne z Big Foot Mamo, poziral v kopalkah, na kotalkarski reviji nastopil z rožami v rokah, plesal na karnevalu, igral hrepenečega ljubimca na stopnicah predsedniške palače v Egiptu in maturantkam vpil »Ajmo, miška mala, to mi deli!« V vlogi državnika pa ... no, tu so mnenja deljena.

Tako je postal nesporni zmagovalec ključnih tekmovanj v priljubljenosti – volitev – in si prislužil tituli najprej predsednika vlade, nato pa še države; če bi se še potrudil naučiti igrati na harmoniko, bi ga bržkone oklicali za miss Slovenije. Enim ljudje pač vse odpustijo, ker ne delujejo slabi po srcu, predvsem pa se tako lepo smehljajo. Borut Pahor se bo lepo smejal tudi v Slovenija ima talent, vsake toliko si bo nadel tudi svoj strogi izraz pretvarjam se, da globoko razmišljam, pokal bo štose in govoril natanko tisto, za kar bo vedel, da želi raja slišati od njega. S tega vidika je odločitev POP TV, da ga pripelje v studio, genialna; če kdo ve, kako se kujejo ratingi, je to Šeherezada slovenske politike, ki je polnih 14 let usodno očarala svoje občinstvo in si tako podaljševala politično preživetje.

Vanitas vanitatum, vse je ničevost – tako so tarnali stari, Pahor pa je iz tega naredil svoj življenjski moto. Konkurenca je gledala in se učila. V naslednjih letih je dobil vrsto posnemovalcev tako na levi kot desni, dokler ni celotna politika postala le priročni izgovor za serijo skečev, v katerih pozornosti željni tekmovalci segajo po vedno novem dnu omike in inteligence – nacionalni resničnostni šov, imenovan Naj antitalent Slovenije; dejanski talent razumevanja kompleksnih težav in iskanja rešitev skozi sodelovanje pa je v njem tako zaželen kot turban in molilna preproga na zboru Štajerske varde.

Vendar se nihče ne smehlja tako lepo kot Borut Pahor in nihče ne more zmagati v toliko različnih šovih kot on. Še najbolj bi se mu lahko približal Janez Janša, ki se sicer trudi, hodi v gore, se objema z mamkami, muza ob harmoniki in pozira za selfije z mladino – toda če Pahorjev nasmeh stali permafrost, ob Janševem mačke bočijo hrbtišče. Zato bi bil enako kot v politiki še najuspešnejši kot najstrožji, ne, kar edini sodnik v MasterChefu.

Robert Golob bi bil idealen za šov Moj dragi zmore, v katerem bi ob spodbujanju soproge Tine žongliral in delal papirnate aviončke iz položnic za elektriko. Jernej Vrtovec bi kakopak spadal v Kmetijo, kjer bi z mislimi o privatizaciji zdravstva odgnal vse mesene skušnjave, Zoran Stevanović pa bi zagotovo blestel v Poroki na prvi pogled, kjer bi najprej pritegnil gledalstvo z zaobljubo celibatu, naslednji hip prijavil očetovstvo, nato pa nevesto tožil za alimente. Kot predstavnik proletariata bi Luka Mesec našel svoje mesto v Delovni akciji, v sklopu katere bi z golimi rokami postavil čisto nov dom za ostarele, Matjaž Han pa naj gre kar lepo v Bar, kjer bo lahko gulil lahkoverneže s socialdemokratskim brizgancem z malinovcem namesto rdečega vina. Mlačnim.

Smejmo se, kaj pa nam ostane drugega. V to se je spremenila slovenska politika. Za razmislek pa le še sklepno vprašanje: bi gradnjo svojega družinskega doma zaupali brezrokemu zidarju –  ker vam je nekako simpatičen? 

revija Jana