Ljubljenec gledalcev oddaje Življenje na tehtnici, dolgo ni vedel, da je dekle, s katero si dopisuje, gluho. Tudi to, da živi skoraj 200 km proč, je prezrl. Ko jo je prvič ugledal, je izgubil tla pod nogami. Očarali sta ga njena lepota in dobrosrčnost. Pa ga je zadelo – naravnost v srce: »Ta bo moja. Za zmeraj …«
Njuna iskrena zgodba vrača vero v ljubezen
Urban se je po dveh mesecih trdega dela vrnil v objem Jasmine in hčerke Vanese. Od priložnosti za zmago se je poslovil, ker je ostal zvest sam sebi, kar ga ob popolni preobrazbi telesa in uma navdaja z globokim zadovoljstvom. Domači prag je prestopil kot drug človek, na poti, ki jo je prehodil, namreč ni odvrgel le vseh odvečnih kilogramov, ampak si je tudi okrepil duha in znova našel sebe. Ker to pomeni tudi sveže poglavje v njegovem razmerju, svojo ljubo Jasmino bo namreč popeljal pred oltar, nam je zaupal ljubezensko zgodbo, ki doslej javnosti ni bila znana.
Spletne zmenkarije
Jasmina je večkrat izkusila, koliko bolečine prinašajo predsodki do gluhonemih oseb. Si jo bo tisti pravi želel spoznati? Priložnost za prvi korak je videla v portalu za spletne zmenke in na njem ji je pot prekrižal Urban. »Bil je september leta 2017, ko sva imela prvi stik. Ob tem sem sicer zasledil, od kod prihaja, a sem naivno ocenil, da gre za kraj, ki je dokaj blizu. Ker se je zaradi omejitev portala zdelo prikladneje, da bi klepetala po SMS-jih, sem ji sporočil svojo telefonsko številko in jo povabil, naj mi piše, če sem ji všeč.« In tako se je začelo …
»Počasi, ja. Pogum je namreč zbrala šele nekaj dni pozneje. Izkazalo se je, da naju povezujejo podobni interesi in želje za prihodnost, vse dneve sva si dopisovala, oktobra pa sva se začela dogovarjati, da bi bilo lepo, če bi se spoznala tudi v živo,« pove Urban, ki ga je prisrčna neznanka čedalje bolj zanimala, ne da bi vedel, da ga čaka velik preizkus vrednot. Najprej ga je doletelo spoznanje, da dekle živi dve uri proč. »To me je, milo rečeno, vrglo na rit in seveda sem podvomil, ali so takšne zmenkarije sploh smiselne. A ker se mi je preprosto zdela preveč simpatična, da bi prekinil stike, sva se dogovorila za srečanje.«
V svetu tišine
Jasmino je ob tem že pošteno stiskalo v prsih in tako mu je razkrila, da je popolnoma gluha. Pa ga je to odvrnilo? »Ne. O tem je tako dolgo molčala zaradi slabih izkušenj, saj so se drugi prestrašili, še preden bi jo sploh lahko spoznali. Jasmina je brez polžkovega vsadka stoodstotno gluha. Z njo je treba govoriti počasi, razločno in jo gledati v obraz, sicer slabo zazna pogovor in hitro presliši bistvo. Ampak zame to ni pomenilo nobenih ovir, saj me ne omejujejo predsodki.«
Njuno prvo srečanje je potrdilo, da sta se na spletu spoznali sorodni duši. Ko je stopil z vlaka, ga je namreč na peronu čakalo sanjsko dekle. »Bila je mnogo privlačnejša kot na fotografijah. Imela je velik, prisrčen nasmeh, iz njenih oči pa sta žareli prijaznost in dobrosrčnost,« s svojim znamenitim počasnim in razločnim govorom ter kretnjami pojasni Urban. V trenutku jo je vzljubil. Ko sta po tretjem zmenku na železniški postaji občudovala sončni vzhod, so mu besede poletele iz ust in kot najstnik jo je upanja poln vprašal, ali bi postala njegovo dekle. Pa je pritrdila? O ja!
Smeh in solze
In kako sta premostila oviro z razdaljo? Skoraj eno leto sta se med vikendi, prazniki in dopusti izmenično obiskovala, septembra 2018 pa ju je presenetil pogled na dve modri črtici. Jasminina nosečnost je odprla novo poglavje, treba se je bilo dogovoriti, kje si bosta ustvarila družino. »Ker se ni želela preseliti k meni, sem si poiskal delo v Ajdovščini ter se iz Oplotnice preselil k njej in njenim staršem.« A velikemu koraku je kmalu sledilo razočaranje, Jasmina je doživela spontani splav.
»Po tej grenki preizkušnji sva ob soglasju zdravnika znova poskušala, oba sva si namreč želela otroka. In tako se je leto pozneje na materinski dan rodila najina Vanesa,« pokima sogovornik, ki smo ga lahko v oddaji spoznali tudi v vlogi očeta, saj ga je navihana deklica skupaj z mamico obiskala v hiši, kjer je klestil svoje kilograme. »Vanesa je pravi sladkorček. Hitro reče kakšno tako, ki nima ne repa ne glave, vendar je zaradi tega pri nas vedno polno smeha,« se muza Urban in nadaljuje s pripovedjo o tem, kako so se, ko je hčerkica štela nekaj mesecev, preselili v podnajemniško hišo.
Sprva se je zdelo, da je pred njimi lepo družinsko življenje, žal pa se je kmalu izkazalo, da jih čaka doba težkih preizkušenj. »Za sanacijo doma sva porabila večino svojih prihrankov, a sem ocenil, da bi lahko z odprtjem dopolnilne dejavnosti povečal naše finance. Upanje in načrti so prehitro splavali po vodi, ob pandemiji covida-19 sem jo namreč moral opustiti.«
Polomljena krila, ranjena duša
Urbanov ton glasu se ob tem spremeni. Boleče iskreno spregovori o padcih, ki so sledili, in izgubi samega sebe. Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
