Strmo naraščanje predpisovanja antidepresivov je odraz duševnih stisk, ki jih čuti vse več Slovencev in Slovenk. A čeprav so lahko marsikdaj nujno potrebna prva pomoč, ki človeku pomaga preživeti, tablete same po sebi ne jamčijo notranjega miru – tega lahko prinese le korenita sprememba na vseh ravneh, tudi na sistemski. Kajti duševna stiska je zgolj normalen odziv možganov na nenormalne okoliščine.
Vsega 15 ur po tem, ko je na svet spravila hčerkico, ki jo ima najraje na svetu, se je Nini Klinar, nekdanji ženi olimpijskega deskarja Tima Kevina Ravnjaka in vplivnici na Instagramu, začel sesuvati svet; sedela je na robu postelje, gledala dojenčico, ki je mirno spala, in čutila, kako se ji stene sobe nevarno približujejo in ji grozijo, da jo bodo zdrobile. Znašla se je v mori, imenovani poporodna depresija. Ni trajalo dolgo, da je pristala v psihiatrični bolnišnici v Begunjah, kjer so ji predpisali terapijo z antidepresivi. »Po kakšnem mesecu dni so začeli delovati,« je Nina Klinar kasneje zapisala na Instagramu. Vmes je bilo hudo, vrstili so se napadi panike in nenadzorovanega joka, toda mlada mamica je vztrajala, kajti trdno je verjela, da bodo prišli boljši dnevi. In so res, poškodovani možgani so se začeli obnavljati, z njimi pa volja do življenja. »Seveda razumem, da samo s tabletami ne prideš do cilja, sem pa lažje živela. Veliko lažje. In tako je še danes.«
Ko žičke pregorijo
Nina Klinar je ena od številnih Slovencev in Slovenk, ki so na neki točki potrebovali pomoč vse manj razvpitih »tablet«, njihovo število pa iz leta v leto strmo narašča. Po podatkih, ki so nam jih posredovali iz ZZZS, so zdravniki in psihiatri pred desetletjem predpisali okoli pol milijona receptov, lani pa že 632.000. Ti recepti so zadoščali za 52 milijonov dnevnih odmerkov antidepresivov, kar je 12 milijonov ali 31 odstotkov več kot v letu 2013. To je resnično strma rast, toda tako je pri nas že leta – slovenski narod pravzaprav iz leta v leto potrebuje več antidepresivov. Še večji skok je bil v desetletju pred tem, od leta 2001 do 2011, ko se je število predpisanih antidepresivov povečalo za kar 250 odstotkov. Da bi razumeli, zakaj toliko Slovencev in Slovenk potrebuje odrešilne tablete, kakšno je dejansko duševno stanje naroda in kaj ukreniti, je dobro razumeti, kaj sploh je depresija in kako delujejo različne vrste zdravil zanjo.
Medicinska znanost si pravzaprav še ni docela na jasnem, kaj natančno se dogaja v možganih milijonov ljudi po vsem svetu, ki bolehajo za depresijo in z njo povezanimi duševnimi motnjami. Gotovo pa je, da možgani in celotno živčevje delujejo tako, da se signali prenašajo po molekulah – nevrotransmitorjih – ki kot nekakšni sli švigajo med živčnimi celicami, njihova sporočila pa v posamezni celici sprejmejo beljakovine, imenovane receptorji. Če katerikoli del te verige ne deluje, kot bi moral, možganske celice med seboj ne komunicirajo ustrezno, in posledica so vse možne duševne težave. Kaj točno gre narobe, znanstveniki še ne vedo zagotovo; po eni teoriji zmanjka živčnih prenašalcev, po drugi je premalo receptorjev, v vsakem primeru pa znanost depresijo in tudi večino drugih duš(ev)nih motenj obravnava kot porušenje kemičnega ravnovesja v možganih. In zato jih tudi zdravi s kemijo.
»Ne morete spati? Vzemite raje antidepresiv!«
Zvezda med tovrstnimi zdravili je v Sloveniji v zadnjih letih Cipralex; v letu 2022 so ga zdravniki in psihiatri predpisali za kar 7,8 milijona dnevnih odmerkov po deset miligramov. Cipralex spada v najpogostejšo skupino antidepresivov, ki možganom preprečujejo, da bi pospešeno reciklirali ključni živčni prenašalec serotonin, zaradi svoje vloge pri uravnavanju razpoloženja imenovan tudi »hormon sreče«; tako je v možganih več serotonina in človek se počuti bolje – vsaj v teoriji. »Cipralex je varen in učinkovit antidepresiv, med dvema najbolj učinkovitima v prvi skupini antidepresivov. Verjetno je tako priljubljen, ker je Cipralex originalno zdravilo in morda originalnim zdravilom zdravniki in bolniki bolj zaupajo,« pravi strokovni direktor Psihiatrične bolnišnice Ormož, psihiater Miloš Židanik. Enako deluje Paroxat, ki je bil s 3,1 milijoni dnevnih predpisanih odmerkov v letu 2022 drugi najpogostejši antidepresiv v Sloveniji. Le za ščepec manj se predpisuje Mirzaten, ki poleg serotonina spodbuja še kopičenje adrenalina v možganih in nasploh deluje bolj usmerjeno, zaradi česar povzroča manj stranskih učinkov.
Poleg tovrstnih tablet Slovenci in Slovenke posegamo tudi po pomirjevalih in uspavalih – v nasprotju z antidepresivi pa predpisovanje teh zdravil vztrajno upada. V obdobju med letoma 2013 in 2022 se je število predpisanih dnevnih odmerkov pomirjeval po evidencah ZZZS zmanjšalo za kar 34 odstotkov, uspaval pa za 28 odstotkov. Kot pojasnjuje psihiater Židanik, je to logična posledica prepoznavanja temne plati pomirjeval in uspaval, ki vsebujejo opiate: »Anksiolitiki in hipnotiki so že nekaj let na seznamu za odstrel zaradi nevarnosti razvoja odvisnosti od pomirjeval. Prva linija zdravil, ki pokrivajo simptomatiko, pri kateri so včasih pomagala pomirjevala, so prav antidepresivi, ki so zato v logičnem porastu.« Namesto nevarnih uspaval tako zdravniki danes precej raje predpišejo antidepresiva Mirzaten in Trittico, ki imata prav tako sedativni učinek, a brez hujših stranskih učinkov. Kar pa ne pomeni, da so tudi antidepresivi povsem nedolžni – povzročajo lahko celo vrsto zapletov, od slabosti, pridobivanja telesne teže, izgube želje po spolnosti do utrujenosti in življenjske otopelosti. Pa tudi brez vsega tega verjetno ni ravno najbolje, če človek vse življenje jemlje tablete. Kljub splošnemu upadanju receptov za anksiolitike in hipnotike pa Slovenke in Slovenci še vedno radi posegamo po Helexu, Apaurinu in Lorsilanu – lani je bilo predpisanih po več kot milijon dnevnih odmerkov vsakega od teh pomirjeval.
Bolan duh v bolni družbi
Vse to pa še ne pojasni, zakaj poraba antidepresivov med Slovenci že desetletja tako močno narašča. Židanik je prepričan, da »v družbi stigmatizacija psihičnih motenj popušča, ljudje so pripravljeni čedalje več govoriti o tej problematiki. In jim ni več težko prositi za antidepresiv. Druga stvar so nove diagnostične opredelitve, ki so bolj razširjene kot prej – sindrom izgorevanja, stres, pri katerem je antidepresiv spet zdravilo prvega izbora. Klinična slika je lahko ista, toda človek še vedno lažje reče, da je pod stresom kot pa v depresiji.« Toda antropologinja Vesna Godina je prepričana, da je razlaga bistveno bolj kompleksna. Po njenem mnenju je sodobna pandemija depresije v glavnem logična posledica vse bolj drobečih pritiskov neživljenjskega neoliberalizma: »Premalo se zavedamo, v kako neizprosnem družbenoekonomskem sistemu živimo.«
Samo pomislite, koliko ljudi je nesrečnih, ker so brezposelni ali ujeti v negotove oblike prekarnega dela. Ali pa koliko takšnih, ki imajo redne službe, ne vidi smisla v svojem delu, za nameček jih šefi držijo v stanju nenehnega stresa, na sodelavce pa so namesto kot na zaveznike prisiljeni gledati kot tekmece. Pomislite, kako dušeče so zahteve potrošniške družbe po statusu, lepoti, večni mladosti ... Koliko ljudi izven prislovičnega enega odstotka privilegiranih lahko o sebi torej reče, da se počutijo varne, kar je temeljni pogoj za duševno stabilnost? »Vse več ljudi se dojema kot ogrožene, kar vodi v anksioznost, izgorelost in depresijo,« razlaga Vesna Godina. »Včasih so te občutke učinkovito zdravile solidarnostne mreže, ki so zagotavljale, da nihče ni bil resnično ogrožen, saj je bila pomoč vedno na voljo. Zdaj teh mrež ni več, neoliberalizem jih je raztrgal, obenem pa se človeku dopoveduje, da si je sam kriv, če izgubi tla pod nogami.« Med izrazi teh stisk so gotovo tudi pehanje za všečki na družbenih omrežjih, deljenje intimnih zgodb in bežanje od lastne avtentičnosti, kar prej ali slej privede do zapletov.
Meje medicine
Poleg psihiatrov lahko v Sloveniji antidepresive predpisujejo tudi zdravniki, in sicer vseh vej medicine; največ receptov izdajo družinski zdravniki, pri čemer se postavlja vprašanje, ali imajo ti sploh zadosti strokovnega znanja s tega področja. Kot v svojem pogledu na ta zdravila piše farmacevtka Danila Hriberšek iz Psihiatrične bolnišnice Vojnik, je »izbira ustrezne terapije z zdravili, v pravem odmerku in pravi kombinaciji, prava umetnost, saj še ne poznamo bioloških označevalcev za ugotavljanje stopnje depresivne ali anksiozne motnje, niti za spremljanje farmakološkega zdravljenja. Ravno zato je zelo pomembno, da poznamo delovanje zdravila, režim odmerjanja, indikacije, kontraindikacije, metabolizem, eliminacijo in možne interakcije z drugimi zdravili.« Kako lahko zaupamo, da osebni zdravnik, ki nam je po petih minutah pogovora predpisal Cipralex, pozna vse te dejavnike? Da so ti zdravniki kljub takšnim pomislekom še vedno prehitrih prstov pri pisanju receptov za antidepresive, sicer opozarja tudi psihiatrinja Vesna Švab.
Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 36, 5. september, 2023.
