»Izgubiti otroka je nekaj, kar se sploh ne bi smelo zgoditi. Starši ne bi smeli pokopati svojih otrok. Na to se ne moreš pripraviti. To je kruta realnost, ki te doleti iznenada,« pravi.
»Zelo rada sem imela svojega sina in on mene. Zelo mlada sem ga rodila; zame je bil in je še vedno največ, kar mi je dalo življenje. Materinska ljubezen se ne da primerjati z ničimer. Ni lepšega kot vzgajati svojega otroka, ga učiti, pripravljati na življenje, mu stati ob strani v lepih in težkih trenutkih, ga objeti in potolažiti, kadar mu je težko,« začne svojo pripoved Vladka, ki je s sinom ohranila tesno vez, tudi ko se je odselil na svoje. A njen edinec je veliko prekmalu preminil in zanjo se je vse spremenilo. »Ko sem izvedela kruto resnico, sem najprej komaj dihala, nato pa občutila, kot da je leva polovica mojega telesa odtrgana, kot da del mene ne obstaja več. Neverjeten občutek. Bolečina je bila tako velika, da mi je zameglilo razum. Sedela sem na pločniku v mestu, kjer se je tragedija zgodila. Mimo mene so vozili avtomobili, a jih sploh nisem opazila. Telefon mi je skoraj pregorel od klicev sorodnikov in prijateljev. Nisem opazila ljudi, ki so vprašujoče gledali, kaj se dogaja z mano, solze so samo tekle in tekle, komaj sem govorila, komaj sem dihala. Moji možgani nekaj časa sploh niso delovali,« se spominja.
Samo dihala sem in jokala
Več dni po smrti sina ni občutila ne lakote, ne žeje, ne zaspanosti, ne utrujenosti. »Nisem znala voziti avta, nisem vedela, v katerem kraju sploh sem, skratka, samo dihala sem in jokala in stalno me je zeblo. Če ne bi bilo sestre, ki me je opominjala, da moram vsaj nekaj pojesti in popiti, se spočiti, ne vem, kaj bi bilo z mano. Za vse sem ji neizmerno hvaležna. Cele noči sva debatirali in razglabljali o dejstvih, ki so privedla do smrti. Ti pogovori so mi pomagali, da sem izlila čustva, bolečino, sestavljala košček za koščkom, da bi razumela, lahko šla naprej. A mi še dolgo ni uspelo razumeti, še danes nimam vseh odgovorov.«
Ko se je čez nekaj časa vrnila v svoje stanovanje, je bila izgubljena. »Nisem vedela, kaj naj sploh počnem, kako naj sprejmem kruto realnost. V tistem času sem bila tudi na čakanju, tako da moje misli niso bile zaposlene z ničimer drugim, le s smrtjo sina. V društvu Hospic so mi pomagali s pogovori, me poslušali, ko sem izlivala bolečino, a ta zato ni bila nič manjša. Nato sem nekega dne odšla v knjižnico in knjižničarka mi je sočutno predlagala, naj začnem brati literaturo o dušah. Nikoli prej me ni zanimala.«
Nadaljevanje zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 7. 03. 2023.
