Vam povem zgodbo. Poznala sem nekoč gospoda, novinar in urednik je bil. Duhovit, zabaven. Potem naju je življenje odneslo vsaksebi, leta nisem nič vedela o njem – dokler nisem pred kakšnim letom in pol v časopisu prebrala, da je pristal na sodišču. Zaradi hujskaških, žaljivih tvitov. Tviteraško vesolje ne slovi po prijazni komunikaciji, toda njegovi tviti, usmerjeni proti migrantom in drugače mislečim, so tako krepko štrleli celo nad tisto sovražno povprečje, da so drugi uporabniki nanje večkrat opozorili prijavno točko Spletno oko – ki se sicer od letošnjega marca z obravnavo sovražnega govora ne ukvarja več – tam pa so vlagali prijave na policijo.

Njegova najljubša metoda usmrtitve je očitno ustrelitev, kot pričajo njegovi tviti:

»To so državni izdajalci. In pri izdaji lastne države se demokracija konča. Upoštevaje izredne razmere ter ogroženost Slovencev in Slovenk bi jih morali postaviti pred zid. Ustrelitev.«

»Postreliti ponosne naslednike komunističnih morilcev je edina možnost za normalno prihodnost Slovenije.« 

Nazadnje so ga spodnesli trije tviti (od kopice prijavljenih) iz leta 2016:

»Kaj je zdaj? Bomo drhal spet spuščali čez našo južno (schengensko) mejo in ali bomo končno ustrelili vsakogar, ki bi jo nezakonito prestopil?«

»To niso ljudje, ampak poživalska drhal, zato jih je potrebno pobiti, da bomo preživeli mi in naši potomci.«

»V morje naj jih zmečejo.«

Sodišče je reklo, dovolj! In so ga po 297. členu Kazenskega zakonika zaradi širjenja nestrpnosti obsodili na šest mesecev zapora z dveletno preskusno dobo, pol leta pogojno torej. Zelo hitro je šlo – tožilstvo je obtožni predlog izdalo konec decembra, sredi februarja naslednje leto pa je bil srboriti tviteraš že obsojen. Tole je morala zgodbe: dà se. Imamo orodja, da sejalce vetra ustavimo.

Gospod je izbrisal svoj račun na tviterju, še vedno pa se javno oglaša. Svojih stališč ni spremenil, jih pa veliko bolj previdno izraža. Čez nekaj mesecev poteče dveletna preskusna doba.

Stvar interpretacije: 297. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), doslej naše edino orodje/orožje, sovražnega govora pravzaprav sploh ne omenja, obravnava namreč »javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti«. Kar pa ni ovira, kot kaže navedeni primer, da je 297. člen ne bi mogel zelo učinkovito lopniti po nikoli imenovanem sovražnem govoru – ima pa pomanjkljivost, napisan je tako, da omogoča, pravzaprav je omogočal, različne interpretacije. Tako je tožilstvo prijave sovražnega govora dolgo zavračalo, ker se je strastno oklepalo tistega dela člena, ki pravi »… in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir …«, češ da sovražni govor ne more biti kazniv, če ni imel za posledico ogrožanja ali motnje javnega reda in miru. Toda leta 2019 je vrhovno sodišče v »precedenčni sodbi«, tako so jo potem poimenovali, odločilo, da je bilo takšno črkobralsko razumevanje zakona preozko: »Besedno zvezo, ki se nanaša na način storitve, s katerim se lahko ogrozi ali moti javni red in mir, je treba razlagati tako, da ni nujno, da bi zaradi storilčevega ravnanja do neposredne ogrozitve javnega reda in miru dejansko tudi prišlo, ampak je dovolj, da je dejanje sposobno povzročiti konkretno nevarnost, ki se kaže v ogrozitvi varovane dobrine.«

Kar je potem omogočilo tudi zgoraj omenjeno sodbo gospodu, ki z neugasljivim žarom podpira ustrelitve. Smo torej že na cilju? Ne, še zdaleč ne. 

Popravimo, spreminjajmo: že leta 2019, po sodbi vrhovnega sodišča, je pravnik Matevž Krivic v daljšem zapisu priganjal, da je treba 297. člen KZ-1 spremeniti. Čim prej. »Zakaj je 297. člen kazenskega zakonika treba čim prej spremeniti? Ker ni skladen z ustavo. Ustava namreč zahteva, da mora biti kazenski zakon lex certa, torej napisan tako jasno, da lahko vsakdo razume, kaj je dovoljeno in kaj ne – kakšno govorjenje ali pisanje je torej kaznivo. Če je zdaj 297. člen KZ napisan tako, da so ga celo najvišji tožilci, pravno visoko kvalificirani ljudje, kar sedem let razlagali narobe (na kar sem zaman opozarjal vseh sedem let), bi že to moralo biti znak za preplah javnosti, politikom in pravni stroki,« pravi. In nato: »Toda tudi zadnja, domnevno na tem področju 'prelomna' sodba vrhovnega sodišča je res jasno razrešila le najbolj preprosto vprašanje … kaj v stavku pomeni 'ali … ali' … Glavne probleme v zvezi z vsebino in uporabo te po mojem mnenju skrajno problematične zakonske določbe je pustila ob strani.«

So se in se še vedno krešejo mnenja o tem, kaj bi bilo treba spremeniti, toda člen 297 je še dandanes nespremenjen. Ena od predlaganih rešitev je, da se 297. člen prihrani za najhujše primere, milejše kršitve pa se opredelijo kot prekršek in se krotijo z globami. Ljudje silno neradi dobivajo globe – tako neradi, da bi jih grožnja z denarno kaznijo morda celo odvrnila od sovražnih tvitov in komentarjev – morda bolj kot zagrožena zaporna kazen, ki ni nikoli izrečena. Najvišja možna kazen, dve leti zapora, namreč doslej ni doletela še nikogar. Izrečene so bile sicer večmesečne zaporne kazni, vse so bile pogojne. Nobenemu od oškodovancev še ni bila prisojena odškodnina.

Prostora za izboljšave je torej kar nekaj.

Vihar v kozarcu vode: povezava med sovražnim govorom in nasilnimi dejanji, ki mu sledijo, je nedvomna. Prvo je vzrok, drugo posledica. In šele nedavna eksplozija nasilnih dejanj (za zdaj še) anonimnih idiotov je zbudila javnost, ki se je nenadoma zavedela, da smo bili tako skrbno marinirani in počasi skuhani v neprestanih izlivih sovraštva, da so nam postali čisto normalni, vsakdanji. Nič posebnega. Folklora. Večina od nas ni niti pomislila, da bi bilo treba ukrepati. Razen peščice, ki JE ukrepala. Ki je prijavljala. Ena od teh je tudi ministrica za digitalno preobrazbo Emilija Stojmenova Duh, ki je ob prihodu na položaj napovedala, da se bo lotila sovražnega govora na spletu, in je sredi septembra pokazala, da je mislila resno: policiji je prijavila trola, ki je, varno skrit pod psevdonimom, na Twitterju napisal: »Vse golobiste z njihovimi pamzi vred je treba poklat kot mlade prasce.«

Njen šef, predsednik vlade, se je zares zbudil šele po incidentu z Niko Kovač in domnevnim napadom na poslanca Grimsa in sovražnemu govoru napovedal boj do zadnje kaplje krvi.

Kako se torej namerava vlada tega lotiti? Eeee … z ustanovitvijo komisije, pardon, »posebne akcijske skupine«, v kateri bodo sedeli predstavniki vseh ministrstev. Na podlagi dobrih zgledov iz tujine bo skupina iskala načine, kako sovražni govor prignati na rob iztrebljenja in čez. Najprej se nameravajo tega lotiti pri »uveljavljenih medijih, ker zakonodaja na tem področju že obstaja«, potem pridejo na vrsto družbena omrežja.

Dovolim si biti skeptična. »Uveljavljeni mediji« niso problem, problem so »mediji«, ki jih financirajo stranke in so v resnici njihova trobila. In potem, komisija, resno? Kdaj so pa odbori in komisije že kaj rešili? Ne obstaja brez razloga vrsta rekov o neučinkovitosti komisij – tale je na primer prav prisrčen: motiti se je človeško, a da zares zamočiš, je potrebna posebna komisija birokratov. Ali kot tudi pravijo, še nikoli ni nihče postavil spomenika komisiji.

* Novičarji so najhujši

Sovražni govor ni le govor, sovraštvo se lahko poleg govorne in pisne komunikacije izraža tudi z nebesedno, na primer s simboli, slikami, videi, pa s shodi in paradami. Sovražni govor je izražanje mnenj, ki so po naravi diskriminacijska (uperjena proti tujcem, ljudem drugačne polti, ljudem z drugačnimi spolnimi praksami itd.) in predpostavljajo, da so nekateri ljudje zaradi svojih osebnih okoliščin manjvredni.

Spletno oko, ki se je zdaj osredotočilo na spolno zlorabo otrok na internetu, je zadnje poročilo o sovražnem govoru objavilo za leto 2020. V njem piše, da so v tem letu prejeli 2268 prijav (leto prej pa skoraj trikrat manj, 773). Na policijo so jih posredovali 67, v samo 29 primerih pa je nato prišlo do kazenske ovadbe. Na spletnih forumih se je porodilo sedem odstotkov nezakonitega sovražnega govora, 30 odstotkov na družbenih omrežjih, slabi dve tretjini, kar 63 odstotkov, pa sta se skotili na novičarskih portalih. Tisto, kar je Spletno oko posredovalo policiji, je bil »sovražni govor, izražen v najbolj skrajni obliki spodbujanja ali pozivanja k umoru ali poboju celotne družbene skupine (ali posameznikov na podlagi pripadnosti tem skupinam).«

* Petdeset odtenkov sovražnega govora

Tole o sovražnem govoru – ne da bi ga kdaj tako poimenovali – pravita prvi dve alineji (od šestih) 297. člena:

»(1)Kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

(2) Enako se kaznuje, kdor na način iz prejšnjega odstavka javno širi ideje o večvrednosti ene rase nad drugo ali daje kakršnokoli pomoč pri rasistični dejavnosti ali zanika, zmanjšuje pomen, odobrava, opravičuje, smeši ali zagovarja genocid, holokavst, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo, agresijo ali druga kazniva dejanja zoper človečnost, kot so opredeljena v pravnem redu Republike Slovenije.«

Revija Janašt. 45, 7.11.2022