Eden tistih kitajskih modrecev, ki jih vedno brezupno pomešam, je rekel, svet je o dobrem spoznal, da je dobro, in s tem, kaj je slabo. Hotel je reči, da je treba poznati tako dobro kot slabo, tako lepo kot grdo, da opaziš razliko in znaš potem ceniti tisto, kar je boljše. In še to je hotel povedati, da ni nič narobe, absolutno nič!, pravzaprav je naravnost koristno, če kdaj preberemo tudi katerega od tistih romanov za možgane na pašo, ki jih podcenjevalno imenujemo krimiči in ljubiči, torej kriminalni in ljubezenski romani. Nas so zanimali še posebej slednji. In še posebej tisti ljubezenski romani, ki so delo slovenskih avtoric. Ker ja, obstajajo – in kar nekaj je takih, ki presegajo ta žanr, pravi knjižničarka Eva Zadravec iz Mestne knjižnice Ljubljana, naša vodnica po pisanem svetu sodobnih slovenskih ljubezenskih romanov.

Ljubič za ženo. Razčistimo najprej tisto z »žensko literaturo«. Moških piscev domačih ljubezenskih romanov »ni prav dosti«, se smeje Eva Zadravec. In tudi bralcev je bistveno manj kot bralk. »V Mestni knjižnici Ljubljana sem šele kratek čas, vendar sem v tem času srečala tudi nekaj moških bralcev, ki so si izposojali ljubezenske romane, a se jim zdi, da je to še vedno na neki način sramota. Kar nekaj jih reče, da si izposojajo za ženo – morda je res, morda ne – saj ljubezenski romani še vedno veljajo za 'žensko' literaturo. Sicer pa je kar nekaj romanov, ki imajo tudi ljubezensko tematiko, a sploh niso 'ljubiči', saj presegajo ta žanr, nekateri so celo nominiranci za kresnika – po takih pa posegajo tudi moški.«

Izposoja slovenske ljubezenske literature se seveda ne more meriti z izposojo tuje: »Pri uporabnikih je še vedno neki zadržek v primerjavi s tujimi avtorji oziroma avtoricami, saj si slednje še vedno bolj izposojajo.« So krivi predsodki? Niti ne, odgovarja: »Morda so predsodki zato, ker večina teh knjig izide v samozaložbi ali pa pri kakšni založbi, ki morda nima lektorja, in zato jezikovno niso tako izpiljene kot pri nekaterih tujih avtorjih, ki so prevedeni in si zanje založba vzame več časa. Sicer pa kakšnih posebnih predsodkov ni, bolj gre po mojem za to, da je tuja produkcija tako močna, da kdo niti ne pomisli, da o tem pišejo tudi slovenski avtorji.«

O, pa pišejo. Tule je torej nekaj imen, pravzaprav kopica imen – med seboj zelo različnih – slovenskih avtoric, ki so bralkam pri srcu. Med najbolj izposojanimi je že uveljavljena Brina Svit, potem je tu mlada avtorica Eva Kurnik, avtorica več romanov Terezija Justinek, priljubljena je Gabrijela Babnik, pa Alenka Kesar s knjigo Druga žena in Lara Paukovič z romanom Poletje v gostilni. Bralkam drage so tudi avtorice Vesna Milek, Azra Širovnik in Irena Štaudohar, čeprav ne slovijo ravno po ljubezenskih romanih. Zelo je izposojan roman Tine Vrščaj Na klancu, ki je dobil nagrado modra ptica, strašansko dolga čakalna vrsta je za knjigo predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič Gretin greh. »Ta roman sicer ima tudi ljubezensko tematiko, a jo presega,« komentira knjižničarka. »K temu v knjižnici tudi stremimo, da se ta žanr malce preseže.« Veliko si izposojajo tudi plodovito avtorico, ki piše pod psevdonimom Emily E., in še eno z umetniškim imenom Irene Begush, kar je psevdonim Irene Pajnik Beguš.

Lahko se zgodi tudi vam – na Pohorju. Toda kako se romani malo znanih avtoric in njihove bralke sploh najdejo? »Nekatere avtorice – Emily E., Eva Kurnik, Mojca Rudolf, ona piše tako kriminalke kot malo bolj ljubezenske romane – so močno prisotne na družbenih omrežjih,« pojasnjuje Eva. »Na Facebooku ima vsaka svojo spletno stran, pojavljajo se tudi v oddajah, recimo Dobro jutro, o njih piše tudi v kakšnem članku. Sodelujejo v skupinah na FB, promovirajo knjige. Zdi se mi, da so si ustvarile svoj krog bralk, ki si izposojajo njihove knjige, mislim, da tudi malo sodelujejo med seboj, večkrat imajo kakšne nagradne igre, dajejo knjige knjižnim blogerkam ... kar same poskrbijo za precej močno prezenco. Nekaj brskajo tudi uporabniki sami, in če mi za koga vemo, da je bralec ljubezenskih romanov, mu priporočimo slovenskega avtorja. Ljudje so kar odprti do takih predlogov. Se je pa že tudi zgodilo, da je uporabnica prišla, imela je napisan naslov knjige, pa sploh ni vedela, da gre za slovensko avtorico. Pri njih se zgodbe pogosto dogajajo v tujem okolju, v Provansi ali kanadski preriji, na primer, ali pa so romani zgodovinsko-ljubezenski, tako da uporabniki sploh nimajo občutka, da gre za slovensko avtorico. Slovenski ljubezenski romani so včasih majčkeno podobni tujim – divjina, narava – ali pa so bolj povezani s slovenskim prostorom, neka avtorica recimo piše romane, ki se dogajajo na Pohorju ... Nekaterim je všeč, da se zgodba dogaja v slovenskem okolju, mogoče si predstavljajo, da bi se lahko zgodilo tudi njim, nekako jim je bliže.«

Zemlja se je stresla. Kako sramežljive so slovenske pisateljice, ali spustijo zaveso pri poljubu ali orišejo vsako podrobnost za njim? »Pri nekaterih so opisi malce bolj zadržani, vendar je to vse bolj prisotno. Čeprav se morda ne zavedamo, da že kar nekaj let obstaja, na primer, roman Coco Dias ali Zlata vrata Brine Svit, pa je izšel že leta 2008, torej ni tako nov. Knjiga Ogenj rit in kače niso za igrače Milene Miklavčič je bila res hit, še vedno si jo izposojajo, očitno taka tematika ljudi zanima, pa so se zdaj malo bolj pripravljeni lotiti takega branja. Zanimiva se mi zdi Barbara Pešut, ki je erotični roman Učiteljica napisala pod psevdonimom. Mislim, da je tudi sama v intervjuju nekoč dejala, da kadar piše o erotiki – napisala je tudi zbirko erotičnih kratkih zgodb – raje piše pod psevdonimom. Morda vseeno obstaja distanca do erotične literature, zato verjetno avtorice tudi raje uporabljajo psevdonime.«

Odvetnik Igor Karlovšek je znan po svojih kriminalkah, zdaj pa je napisal tudi ljubezenski roman Samo domov me pelji. »V njem so tudi eksplicitni ljubezenski prizori med dvema starejšima ljubimcema – ni vse idealno, ni vse mlado in napeto. V ljubezenske romane se zdaj bolj vključuje socialno in družbeno tematika, telesnost, erotika, odtujenost, ko ljubezen ni več v fazi medenih tednov, ko pride do kriz in konfliktov, do težav z družino. Zdi se mi, da je raznolikost tega žanra v razmahu.«

Več v reviji Jana št. 27, 5.7.2022