Zarja Jana

Jože je v svojih krajih zelo dobro poznan. Je predsednik Turistično-kulturnega društva Globoče, strasten izdelovalec in zbiratelj jaslic ter starih božičnih razglednic, likovnik, grafik, igra v kar dveh glasbenih ansamblih, pred leti je ustanovil tudi priljubljeni ansambel Vesele Štajerke, v njej je nastopala njegova hči. Njegove jaslice so bile lani razstavljene v Vatikanu, stare božične razglednice so gostovale na razstavi na Dunaju, sam pa se izredno rad odpravi na Češko, katerega kultura in umetnost sta ga tako prevzeli, da je šel v knjižnico po slovar češkega jezika in meni nič, tebi nič prevedel pravljice češke pisateljice Božene Nemcove. Zdaj zna češčino tako dobro, da brez večjih težav bere češke knjige (tudi teh ima v zbiri več kot 400 in jih k njemu hodijo brat celo študentje bohemistike – češkega jezika in književnosti). Na Češkem veliko razstavlja, pred dvema letoma pa so mu v mestu Skalice (tam, kjer je preživljala svojo mladost pisateljica Božena Nemcova) podelili priznanje za širitev češke kulture v Sloveniji. Del svoje zbirateljske galerije ima posvečene češki literaturi. No, lep del galerije pa tudi Doroteji Hauser, umetnici, ki je živela v Vojniku in izdelovala njemu najljubše, prekrasne škarjereze – silhuete. Tudi to umetnico globoko ceni in je ponosen, da izvira iz istih krajev kot ona. V življenju mu je torej vse prej kot dolgčas, kljub natrpanemu urniku in pestremu vsakdanu pa je z velikim veseljem prilagodil svoj urnik in nas na hladno petkovo popoldne povabil v svoj dom, da si ogledamo njegovo zbirko božičnih razglednic.

Večina je ročno barvanih. Pred kakšnimi desetimi leti je na podstrešju pokojne tete našel škatlo, v njej pa kup starih razglednic s prelomnice 19. stoletja v 20. Nekatere med njimi so bile še iz časov Avstro-Ogrske, nekaj iz Kraljevine SHS po 1. svetovni vojni in obdobij, ki so sledila. Hvala bogu, da jih je našel Jože, saj mu še na kraj pameti ni padlo, da bi jih zavrgel. Iz njih je napravil zbirko, v kateri je danes blizu tisoč starih božičnih razglednic, na katerih so dragocene tudi znamke. Na nekaterih je še Franc Jožef, a zgodovinska vrednost ni edina, zaradi česar so sogovorniku tako ljube. »Tu je še njihova umetniška vrednost, saj so vse po vrsti res izredno lepe. Večina jih je bila ročno barvanih in nasploh skrbno ter izjemno estetsko izdelanih. Danes pri vsej mogoči sodobni tehnologiji ne morejo ustvariti tako čudovite razglednice,« je prepričan. Saj pridejo k njemu iz kakšnega podjetja, ali lahko preslikajo in ponatisnejo katero izmed starih razglednic, a ni isto: »Razglednica, ki je samo kopija originala, je seveda lahko lepa, a izgubi dušo, čar originala. Zame pa je pomembno prav to, da ima voščilnica dušo. Zato so mi toliko bolj všeč stare voščilnice, tudi če je kakšna malo zamazana ali raztrgana.« Kadar gleda svojo zbirko starih razglednic, se pogosto sprašuje, kakšna zgodba se skriva za njo. Kje vse je bila, kako je prispela do prejemnika v časih, ko se je pošto prinašalo poredko ... Mu je žal, če bodo božično-novoletne voščilnice šle dokončno v pozabo? »Mladina se je morda res preselila v elektronski svet, ampak mi starejši pa si jih še vedno radi pošiljamo, tiste oprijemljive, ki prispejo v poštni nabiralnik. Jaz jih vsako leto izdelam sam in mislim, da ni bojazni, da bi se na to lepo navado pozabilo. No, vsaj dokler smo mi, starejša generacija, še med živimi.«