Po dveh letih izvajanja novih programov se v Mladinskem klimatskem zdravilišču Rakitna lahko veselijo uspehov in številnih pohval. »Veseli smo, da je program že našel svojo vlogo v Sloveniji, saj so ga otroci res potrebovali,« je zadovoljna direktorica zdravilišča Romana Rasperger.
Zaradi ugodne višinske lege in dobre prevetrenosti – tukaj se namreč mešata gorski in morski zrak – je Rakitna kraj, kjer lahko mladi sproščeno zadihajo. Ne le tisti z dihalnimi težavami, ampak tudi tisti, ki so zaradi težav, ki jih pestijo, vključeni v katerega od dveh novih programov. Stiska, odtujenost, revščina, stres, pomanjkanje kakovostnih medsebojnih odnosov so gotovo razlog za čedalje pogostejše težave otrok in mladostnikov na čustvenem področju, čedalje več pa je tudi motenj hranjenja, ugotavljajo strokovnjaki. Zato so v zdravilišču respiratornemu programu in dodatnim programom, kot so šole v naravi, zimovanja, letovanja in pravljični izleti, dodali še preventivni program Šola zdravega odraščanja (namenjen otrokom in mladostnikom z večjo verjetnostjo za razvoj motenj čustvovanja in hranjenja) in program Reintegracija in rehabilitacija oseb z motnjami hranjenja in/ali čustvovanja.

Treba je biti pozoren na spremembe
Psihologinja Tanja Šraj nam je pojasnila, da je več možnosti za razvoj motenj čustvovanja pri otrocih in mladostnikih, pri katerih se začnejo kazati spremembe v čustvovanju in vedenju. »To so hitrejše spreminjanje razpoloženja, hitro odzivanje na konflikt, doživljanje stiske in zaprtost vase, pa tudi spremembe prehranjevalnih in spalnih navad, odnosov z vrstniki in odnosa do šole, tudi zatekanje v bolezen.«
Znaki za razvoj motenj hranjenja pa se kažejo kot spremembe prehranjevalnih navad. »Na razvoj motenj, kot so zavračanje obrokov ali neredni obroki, pretirano hranjenje, strah pred debelostjo, nerealen odnos do lastnega telesa, pretirano ukvarjanje z videzom, lahko vplivajo tudi razmere v družini ali zunaj nje, na primer ločitev, zloraba, smrt katerega od staršev ali kakšnega drugega družinskega člana, huda bolezen v družini ali če denimo širša okolica izloča družino.« Omenjene težave lahko prepoznajo starši sami, prav tako pa tudi učitelji, svetovalne službe, centri za socialno delo ali otrokov osebni zdravnik. Drugi program je namenjen mladim, starim od osemnajst do šestindvajset let, ki so že končali ambulantno ali bolnišnično zdravljenje, vendar potrebujejo podporo pri okrevanju in vrnitvi v vsakdanje življenje. Program traja od enega do treh mesecev, s terapijami pa jih želijo spodbuditi k boljši komunikaciji, samokontroli, odprtosti in večji samozavesti ter jim pokazati, kako se postaviti sami zase, kako si pridobiti svoje mesto v skupini ali v domačem okolju.

Psi so odlični terapevti
Pomemben in za otroke ter mladostnike vsekakor najzanimivejši del teh programov so terapije z živalmi. »Otroci se odzivajo na različne stvari, in živali so gotovo dodatna spodbuda za trud s samim seboj. Pomembno je, da jim ponudimo različne možnosti, s katerimi lahko pridejo v stik sami s sabo in do drugih otrok v skupini. Vsa skupina obiskuje vse dejavnosti, delo je namreč skupinsko. Do otrok lažje pridemo skozi doživetje kot z besedami,« je poudarila Šrajeva.
Srečanje s psički, posebej šolanimi za terapije, je eno nepozabnih doživetij. Za to so zaslužni prostovoljci društva Tačke pomagačke, ki zdravilišču pomagajo brezplačno. Kinološka inštruktorica in sodnica Branka Hobič nam je predstavila mehkega sivega kraljevega kodra Gustava, s katerim sta že nekaj let nerazdružljiv terapevtski par. »Kuža je naučen, da med otroki ne dela nobenih razlik, ne glede na to, ali je otrok bolj agresiven in nemiren ali pa miren ali invalid,« je povedala Hobičeva.
S pomočjo kužka se otroci med drugim navadijo na dotike, pridobijo samozavest, ker jih kuža uboga, in se znebijo strahu. »Zadnje je najuspešnejše pri igri s psičko, ki je usposobljena za terapevtsko delo. Kadar se igramo skrivalnice, ga psička poišče, pred tem pa otroku še povemo in obljubimo, da se ga ne bo dotaknila, temveč bo samo zalajala. Tako otrok pogosto prebrodi strah, mi pa ga potem še nagradimo z medaljo, česar se sploh veselijo. Z Rakitne se vedno vračam z lepim občutkom, da sem otrokom prinesla nekaj lepega.«

Več v Jani št.50, 15.12.2009