Kompasna meduza, ki naj bi človeka opekla do smrti z meter dolgimi lovkami in so jo opazili v Istri ter Tržaškem zalivu, ni smrtno nevarna, so takoj pojasnili na Morski biološki postaji Piran, razen če je človek alergičen – približno tako, kot so nekateri alergični na pik čebele. Smrtonosne torej niso, imajo pa toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, in prav od tod izvira bojazen – ne splošna in za vse kopalce, saj vrste meduz, ki žive v severnem Jadranu, niso smrtonosne.
Ta vrsta meduze, kompasna, je ena od petih, ki se pojavljajo v našem morju, in jo tu zaznavajo že zadnjih dvesto let. Kljub temu da so njene fotografije preplavile medije, verjetno vsi bolje poznamo uhatega klobučnjaka (prvič se pojavi januarja in februarja ter potem do konca junija – prav zdaj jih je veliko in ga zato tudi bolj opažamo), ki ga dostikrat, ali pa njegove koščke, naplavi na obalo in ga otroci pa tudi starejši kdo ve zakaj dregajo s kamni in palicami: a za te delčke vemo, da ne povzročajo opeklin, tudi sicer imajo za človeka nezaznaven ožig
– morda zaznamo le srbečico. Tudi morski klobuk (premer njegovega klobuka je lahko tudi šestdeset centimetrov, tehta pa lahko do petnajst kilogramov, v našem morju se pojavlja predvsem od konca septembra do decembra) je večino časa težko opazljiv, ker živi v globini, ni nevaren, enako nenevarna je morska cvetača.
Prva pomoč: izpiranje z morsko vodo
Še najbolj nevarne, predvsem zaradi strahu, panike in bolečih ožigov, so mesečinke: dobro se še spominjamo njihove množičnosti v našem morju v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bilo res najhuje: bilo jih je ogromno, ožganih plavalcev prav tako, a nobene smrtne žrtve. Toda če se človek dotakne lovke, ki se jo težko opazi, res ni prijetno: peče in boli in ne mine prav hitro. Dobro se spomnim pekoče bolečine, ki ob mojem prvem ožigu ni izginila kar nekaj časa kljub izpiranju z morsko vodo in drgnjenju s kamnom – tako so mi svetovali sotrpin, radovedneži in strokovnjaki. Pa tudi mehurji, rdečica in obris telesca z malimi lovkami ne izginejo hitro, lahko se obdržijo nekaj mesecev.
Kdaj k zdravniku?
Ljudje smo različno občutljivi in tudi reagiramo različno, zato je treba po zdravniško pomoč, kadar je reakcija hujša. Najpogostejša reakcija po »poljubu« meduze je rdečica, lahko pa se pojavijo tudi večji ali manjši izpuščaji in mehurji, sledi neprijeten pekoč in srbeč (ter boleč!) občutek. Ostanite mirni in razsodni, preglejte, ali na koži morda niso ostale ožigalke (in jih odstranite), in ožganino temeljito sperite z morsko vodo – nikakor opečenega predela ne polivajte s sladko vodo, saj bo to pekočo bolečino le še okrepilo! Izpustite tudi vse recepte s kisom in njegovimi obkladki – strokovnjaki opozarjajo, da kis preprečuje nadaljnje sproščanje toksinov le pri nekaterih vrstah meduz, običajno pri tistih nevarnejših, medtem ko lahko pri drugih vrstah sproščanje toksinov celo pospeši. Sama sem opečen predel drgnila s kamnom, ljudje pravijo, da pomaga tudi trši predmet, in res mi je malo odleglo – morda le zato, ker je postala bolečina drugačna. Zagotovo pa pomaga tudi hlajenje z ledom, kar ne bo prevelika težava, saj zadnje časa na plažah kar mrgoli hladilnih torb. Če pa zaidete v »morje« meduz, če je opeklina obsežna, če po več dneh še vedno ne začne izginjati, če vas je meduza opekla na kakšnem občutljivem predelu, na primer obrazu, če na poškodovanem predelu koža izrazito otrdi, postane izjemno vroča ali se pojavijo celo manjše krvavitve, nemudoma obiščite zdravnika. Z obiskom prav tako nikar ne odlašajte, če se rdečina širi ali obstaja nevarnost, da vas je oplazila katera od bolj strupenih vrst ali če začnete otekati tudi kje drugje po telesu, recimo v obraz.
Več v Jani št. 23
Tekst: MIŠA ČERMAK
