Velike skrivnosti sveta padajo kot domine, kaj malo je ostalo še nerazkritih, a med njimi je ena, ki ji noben junak ne najde odgovora: kakšne barve so lasje Cate Blanchett. Po svetu večinoma hodi kot blondinka, v filmih je bila že tudi rjavolaska, črnolaska in rdečelaska (in obritoglavka, a to pravzaprav ne šteje). Saj ne, da Catherine Elise Blanchett skriva svoje prave barve, ampak ko so jo kar naravnost vprašali, je rekla: »Oh, glejte, to je pa ena velikih skrivnosti sveta. Na to vprašanje ne morem odgovoriti. Mislim, da sem nedoločno blond. Če sem čisto odkrita, pa nimam pojma.«

Polvijolica: avstralska igralka Catherine ali Cate, letnik 1969, je pravzaprav napol Američanka, saj je bil njen oče mornariški oficir iz Teksasa, a srednja od treh otrok se je rodila in odraščala v predmestju Melbourna. Ko je imela deset let, je oče umrl, mama se potem ni več poročila in je sama vzgajala otroke. O Catinem otroštvu imamo malo podatkov, razen tega, kar je povedala sama, da je bila kot otrok »napol ekstrovertirana in napol plaha vijolica«. In potem vemo še to, da je šla pri osemnajstih na počitnice v Egipt, pa jo je v kairskem hotelu nekdo prepričal, da je šla kot statistka na snemanje nekega egipčanskega filma. Prvo srečanje s filmsko industrijo je ni navdušilo, saj je priznala, da je kar ušla s snemanja. Ampak očitno je potem še enkrat razmislila, kajti doma se je potem vpisala na Nacionalni inštitut za dramsko umetnost v Sydneyju.

Vrnitev k filmu je bila dolga in zelo postopna – po diplomi leta 1992 je nastopala v gledališču, se plaho preskušala v televizijskih miniserijah, pomočila prstek v vodo v dveh televizijskih filmih in šele leta 1997 prvič nastopila v mednarodni produkciji (v filmu Paradise Road) in prvič v glavni vlogi (v filmu Oscar in Lucinda).  O izgubljenem strahu pred kamero je pozneje rekla: »Bolj pogosto, ko to počneš, bolj se naučiš koncentrirati, tako kot otrok, zelo intenzivno, potem pa se moraš sprostiti. Spomnim se, da je pri prvem filmu, ki sem ga posnela, glavni igralec med prizori bral časopis ali spal, jaz pa sem si mislila, le kako moreš!«

A njenih prvih filmov razen kritikov ni skoraj nihče opazil in zato se je zdelo, da se je vzela iz nič, ko je leta 1998 zablestela z naslovno vlogo v mednarodni uspešnici Elizabeta. Oskarja ji sicer pred nosom odnesla Gwyneth Paltrow, a pohoda Cate Blanchett ni moglo nič več ustaviti – pet nominacij ji je prineslo enega oskarja, sedem nominacij dva zlata globusa. In leta 2008 je bila nominirana kar za dva filma, tako pri oskarjih kot pri zlatih globusih (obakrat za nadaljevanje Elizabete Elizabeta: Zlata doba in za Bob Dylan: 7 obrazov) – in v enem od teh filmov je celo igrala moškega.

Prevzetnost in pristranost: tabloidi morajo preživeti brez nje, saj se ni zapletla niti v en škandal. Še kazni za prehitro vožnjo ji ne morejo očitati. In torej o njenem zasebnem življenju vemo le toliko, kolikor je pripravljena sama povedati, kar ni veliko, je pa vedno zabavno. Poročena je s scenaristom Andrewom Uptonom, s katerim ima tri sinove. Ni bila ljubezen na prvi pogled, je priznala. Pravzaprav si sploh nista bili všeč: »On je mislil, da sem vzvišena, meni se je on zdel aroganten. Tako vidiš, kako se lahko zmotiš, kajti potem me je poljubil in to je bilo to.«
Vsa skrivnost je v izbiri pravega trenutka, je rekla nekoč. »Mislim, da sva z možem naletela eden na drugega ravno v pravem trenutku. Poznala sva se, a se nisva marala, potem sva pa nekoč igrala poker in ne vem, kako to, da sva se začela pioljubljati, a sva se, in čez kakšne tri tedne me je zasnubil …«  O njunem prvorojencu je pa rekla, da je bil »čudovit stranski produkt zelo srečnega zakona«.
Novinarji imajo z njo dobre izkušnje, razen seveda tistega nesrečnika, ki jo je neprevidno vprašal, ali je kdaj nastopala v priljubljeni avstralski žajfnici Neighbours. »Seveda ne,« je rekla ogorčeno, »jaz sem vendar igralka!«