Letošnje obsežne poplave v Sloveniji so zadnje opozorilo narave, da smo v reševanju problema vodne varnosti dosegli dno. Upam, da si bomo sedaj priznali, da problem imamo, da je vodna varnost velik problem, in da se bomo zavedeli, da je Slovenija v vodnem stresu. Vodni stres pa niso samo poplave, ampak tudi suše in upad ravni talne vode. Torej vodni stres sestavljajo trije na prvi pogled nezdružljivi pojavi: poplave, suša in zmanjševanje zalog talne vode. To je pomembno vedeti, kajti reševanje zgolj enega problema, sedaj naj bi bile to poplave, bo povzročilo še hujše rušenje dinamičnega vodnega ravnovesja pokrajine, torej še hujše poplave, še pogostejše suše in še manj talne vode, ki je poglavitni vir pitne vode.

Če bomo problem poplav reševali tako, kakor je nastal, bomo le še bolj zaostrili vse probleme vodne varnosti. Vse kaže, da smo na tej zgrešeni poti. Da se nismo nič naučili, da nismo razumeli sporočil katastrofe v Železnikih leta 2007, da nismo prepoznali problema, ko se je pojavil. Železniki so imeli vgrajene mnoge napake človeka, ki jih je s svojimi posegi storil v povirju Selške Sore, bili so demo verzija manjšega obsega, premiera na stranskem odru narave, sedaj smo imeli reprizo na velikem odru Slovenije. Če bo tudi zadnja povodenj ostala nerazumljena, če ne bomo končno že razumeli sporočil narave, nas na koncu napačnih ukrepov čakajo še hujše poplave, kasneje pa katastrofalna kmetijska suša in suhe vodovodne pipe! In tožba sosednje Hrvaške, kamor bo takrat udaril kanaliziran poplavni val iz Slovenije.

Do skrajnosti zaostreni problemi
Poglejmo si stanje povirij slovenski rek, kot jih prepoznava hidrološka stroka. Na večini slovenskih rek je trend srednjih letnih pretokov (povprečje dnevno izmerjenih pretokov) negativen, največjih letno izmerjenih pretokov pa pozitiven. Trendi letnih minimalnih pretokov so v glavnem negativni (manjšajo se vrednosti letno izmerjenih najmanjših pretokov). To pomeni, da v strugah slovenskih rek in potokov v obdobjih brez padavin teče manj vode. Hkrati opažamo, da se pretok, ki se je nekdaj pojavil v reki redko, sedaj pojavlja pogosteje (višanje visoko vodnih konic). Obdobja hidrološke suše se daljšajo ali se celo pojavljajo nova (zimska suša, podaljšana poletna suša). Pojavljajo se ekstremni kopenski hidrološki pojavi, kot so večje suše, večje poplave in stalen upad ravni talne vode. To pa je šolski primer diagnoze vodnega stresa! Če si priznamo, da je Slovenija v vodnem stresu, bomo storili prvi korak k reševanju problemov, ki iz njega izvirajo. Če pa tega ne storimo, bomo do skrajnosti zaostrili vse probleme.

Nespametni posegi v povirja rek
Seveda bodo vneti zagovorniki pregrevanja planeta takoj našli še en dokaz za svojo hipotezo, toda ni tako. Vodni stres, v katerem je Slovenija, nima nobene povezave z globalnim ogrevanjem. To bi bilo škodljivo poenostavljenje, ki bi odvračalo vse druge rešitve. Povezava med hipotezo o pregrevanju planeta in katastrofalnimi poplavami je res človek, toda ne njegovi izpusti toplogrednih plinov, ampak njegovi nespametni posegi v povirja rek. Vse kaže, da ne prepoznamo znakov vodnega stresa, kadar se pojavi. Dejstvo je, da  pogosto prevzema obliko počasi naraščajočega trenda, ki ga zakrivajo kratkoročna nihanja navzgor ali navzdol. Merilo tega, kar imamo za »normalno«, se spreminja postopno in nezaznavno. Včasih ljudje šele po več desetletjih neznatnih vsakoletnih sprememb z grozo opazijo, da so razmere veliko slabše. Na ta način se znižuje standard »normalnega«.

Pogosta je »pokrajinska amnezija«, pri kateri pozabljamo, kako drugačna je bila pokrajina pred recimo pol stoletja. Zgled je uničevanje tradicionalne krajine s posegi v vodotoke. Videz nekdanje krajine pomnijo le najstarejši prebivalci, in ko o tem pripovedujejo vnukom, je zanje to pripovedka »ta starih«. Vendar v Sloveniji posebej izstopa vprašanje navzkrižja interesov. Gre za škodljivo ekonomsko vedenje, ko eni ugotovijo, da si lahko pridobijo kratkoročno korist z dejanji, ki večini povzročajo dolgoročno škodo. Manjšina pri tem pridobi kratkoročen dobiček, škoda pa se razpršeno socializira v množici. Storilci vedo, da proti tem dejanjem ni zakona ali pa se ta neučinkovito uveljavlja. V koruptivni družbi, kakršna je naša, učinkovito lobirajo za spremembo zakonodaje. Tisti, ki izgubljajo, ne čutijo motivacije, da bi se proti temu borili, kajti vsak izgubi le malo in bi bil deležen le majhnih časovno odmaknjenih koristi, če bi uspešno preprečil dejanja pohlepne in sebične manjšine. Po tem scenariju nastajajo praktično vsi problemi uničevanja okolja in kršenje načel okoljske pravičnosti. Če udarijo poplave, je razdejanje seveda koncentrirano na krajši čas in opaznejše. Zato ob poplavah priplava na površje drugačna retorika. Ta zajema predvsem neznosno otročje prekladanje odgovornosti in pristojnosti med institucijami in ministrstvi, dokler se z nekakšno državno sanacijo posledic ne pozabi na problem. Vse do naslednjih »stoletnih poplav«. Naslednje velike poplave bodo zanesljivo »stoletne« le po obsegu, ne pa po časovni odmaknjenosti. Kmalu nas bodo doletele, če ne bomo odpravili posledic nespametnih posegov v vodotoke. Še več, že če bomo  pustili stanje, kakršno je, bodo poplave  pogostejše in močnejše, s sušami in upadom talne vode vred. Vzrok za to je kaotična narava hidrosistema pokrajine.
 
Neurejena narava – nočna mora znanstvenikov
Zamisel o skriti enotnosti narave je sama po sebi privlačna, žal pa je sprva navdihovala le mistike in čudake. Toda teorija kaosa je danes znanstveno dejstvo, pa če je nekaterim to všeč ali ne. Kje se kaos začne, se klasična znanost neha. »Neurejena« plat narave, nezvezna in nepredvidljiva plat, je še vedno uganka za večino znanstvenikov. Lahko pa je tudi prava mora, ker kaotični sistemi postavljajo probleme, ki jim ustaljeni znanstveni pristopi niso kos. Drobne razlike na začetku lahko postanejo ogromne razlike na koncu. Pojav so imenovali »občutljivost za začetne pogoje«. Tičejo se tudi našega vsakdanjega življenja. V vsakdanjem življenju na nas povsod preži občutljivost za začetne pogoje. Nekdo zapusti dom z desetsekundno zamudo in padajoči strešnik zgreši njegovo glavo, potem pa ga povozi kombi, ki je zapeljal v rdečo luč. Ali pa manj tragično, ker zamudi avtobus za pet minut, zamudi vlak,  ki vozi vsako uro. Morda nekaj bolj veselega: ker je deset minut iskala prosto parkirno mesto, se je med vrati galerije zaletela v postavnega moškega, ki je ravnokar odhajal. Danes je to njen dragi mož. Nič hudega, če temu rečemo usoda. 

Noetov in Jožefov pojav

Znameniti raziskovalec kaosa in fraktalov Benoit Mandelbrot se je lotil podatkov o rekah. Spremembe pretoka je razvrstil glede na dva različna pojava, ki sta pogosta tudi v ekonomiji. Imenoval ju je Noetov pojav in Jožefov pojav. Noetov pojav pomeni nezveznost: količina se lahko spremeni poljubno hitro in skokovito. Jožefov pojav pomeni vztrajnost: poplave in suše so nenavadno vztrajne, ko se že enkrat pojavijo. Čeprav gre v osnovi za naključnost, suše ali poplave vztrajajo tem dlje, čim dlje so trajale. Poleg tega je matematična analiza reke pokazala vztrajnost tako v stoletjih kot v desetletjih. In če smo že pri svetopisemskih očakih in njihovih zgodbah, naj dodam, da je Egipt doživel Jožefov pojav v faraonovih sanjah o sedmih rejenih in sedmih mršavih kravah, ki so stopile iz reke Nil in mršave krave so požrle debele. Jožef je faraonu sanje razložil in Egipt je doživel sedem let obilja ter sedem let lakote. Toda ker je faraon upošteval Jožefove nasvete, je bil Egipt odrešen gorja lakote. Našim faraonom se niti ne sanja o problemih vodne varnosti niti ne upoštevajo nasvetov hidrologov, ki svarijo pred prihajajočimi obdobji poplav in suš. Preostane nam le, da si po vzoru Noeta stešemo trdne barke, v katerih bomo varno preživeli naslednji slovenski vesoljni potop. Ali bomo našli rešitev za katastrofalno sušo in suhe vodovodne pipe?          

 

Piše: Anton Komat                                  Jana št. 42, 19.10.2010