To sta zgodbi o iskanju, iznajdljivosti, poklicnem uspehu in sreči. Pripovedi o izpolnjenih življenjskih sanjah, sestavljenih iz čokolade in svežih testenin. Samo Osmanchevich, Slovenec, ki ima britansko državljanstvo, je zaradi čokolade prehodil zanimivo pot po svetu, dolgo živel v Angliji in pred petimi leti pri nas odprl Čokoladnico Rajska ptica, z umetelnimi čokoladnimi mojstrovinami. Zakonca Tatjana in Raul Lupi, ona Slovenka, on Italijan, ki je k nam prišel iz Toskane, pa sta v naši prestolnici ponudbo popestrila in uspelo jima je z izdelavo pravih italijanskih testenin.

 

Čokolada je zahtevna ljubica Samo Osmanchevich je do svojega šestnajstega leta odraščal na Gorenjskem, v Kranjski Gori, kmalu pa se je preselil v Londonu. Na tujem se je preizkušal kot menedžer več vrhunskih restavracij, delal je v prestižnih hotelih, ob tem pa spoznaval svet kave in čajev. O slaščicah in čokoladi se je hodil izpopolnjevat v Belgijo in Francijo, k največjim mojstrom čokolade. Pot ga je za dve leti zanesla tudi v Ameriko, zadnjih osem let pred vrnitvijo v domovino pa je okušal življenje na severu Anglije. Iz Anglije, ki je tako postala njegov dom, sta se z ženo, Angležinjo Cindi, vrsto let rada vračala v njegovo rodno Slovenijo. Ker sta se na severu otoka v zadnjih letih že preživljala s svojo čokoladnico, sta pri nas vedno najbolj opazila pomanjkljivo, skromno ponudbo čokoladnih mojstrovin. Po svetu sta tovrstne izdelke spoznavala in okušala v tisočerih okusih in oblikah. »Odločitev, da poskusiva v domovini, je bila težka, saj sem se vrnil po dvajsetih letih življenja v tujini, dobil sem tudi britansko državljanstvo,« pripoveduje Samo Osmanchevich, ki si je s soprogo nato uredil življenje v Preddvoru na Gorenjskem. V naši prestolnici je odprl Čokoladnico Rajska ptica. Simbolično ime je izbral z veliko pozornostjo, saj je čokolada zanj rajska dobrota. Ne bi si želel, pravi, na svetu delati nič drugega kot s čokolado. »Vendar je čokolada zelo zahtevna ljubica, ki vsebuje več kot petsto sestavin. Nekatere spodbujajo občutek sreče, veselja in dobrote, sprožajo hormone sreče. Zelo vesel človek sem, ker lahko delam s čokolado, in zdi se mi, da čokolada prijeten občutek prenaša tudi na druge ljudi. Več kot 50 gramov je vsak dan tudi pojem, saj je v čokoladnici treba preskušati nove okuse. Nikoli se je ne naveličam. Sam imam najraje tako z 80 odstotki kakava, ki je tudi bolj zdrava.« Z veliko domišljije temno čokolado oplemeniti z najfinejšimi okusi. Z bučnim ali s konopljinim oljem, čilijem, z vaniljo, raznimi oreščki ali celo s suhimi borovnicami in malinami, pa tudi z različnimi čaji, od jasmina, kamilice do mete. Karamelni čokoladi namesto cimeta dodaja nageljnove žbice ali muškatni orešček. Iz čokolade se pod njegovimi rokami rojevajo zanimive skulpture. V modele vliva več kot sto pralin najrazličnejših okusov, ki so paša za oči in izziv za brbončice. Ker je dela z vsem tem veliko, prostor pa že kar pretesen, že nekaj časa išče večje prostore, v katerih bo lažje uresničeval poslovne zamisli. Več v Jani, 5. januar 2010