Otroci, oropani življenja!
Fant, pobratim smrti 2 je film o tragediji Černobila, ki je spremenil življenje petim milijonom ljudi: posvečen je vsem, ki verjamejo, da je svet še mogoče spremeniti na bolje. Maja Weiss je ena izmed njih! »So filmi, ki te zaznamujejo za vse življenje. Snemanje s Toljo leta 1991 je ena od takih filmskih in človeških izkušenj. Več let sem si prizadevala, da bi posnela nadaljevanje te zgodbe, lani nam je končno uspelo. In če bomo še živi, sledi čez dvajset let nadaljevanje.«

Petindvajset let je od jedrske tragedije v Černobilu in dvajset let od prvega filma Fant, pobratim smrti. Kako ste doživeli ljudi, pokrajino?
Prvič sem bila tam leta 1990, snemali pa smo leto pozneje. Velika razlika je med tem, kako sem doživela mesto in ljudi takrat in zdaj, ob snemanju drugega filma. Takrat sta ljudi ubili jedrska katastrofa in revščina – oboje je kulminiralo v trpko življenje; zaradi radiacije, katastrofe in ujetosti v prostor je delovalo pretresljivo usodno in brezizhodno. Otrokom, ki so s pomočjo Rdečega križa, zelenih in Smelta prišli v Slovenijo, je v resnici posijal velik sončen žarek. Zelo me je tudi pretresel obisk bolnišnice v Belorusiji, ker so bili v njej majhni otroci, ki so trpeli za posledicami sevanja, propadal jim je imunski sistem. Tam so sedeli z mamami – ta slika je bila pretresljiva. Človek je čutil ubijanje odraslih ljudi zaradi radiacije ob uživanju vode, hrane – rekli so, da je vodka edina, ki pomaga in to uniči, a uničevala je tudi žalost.
Tudi vi in vaša ekipa ste z vodko gorje spreminjali v znosnost?
Tudi mi. Ker smo se »ujeli« fizično in psihično, težko je bilo. Tudi takrat, kadar smo se vozili ponoči, so nas ustavile tolpe z brzostrelkami. Veliko ekstremnih razmer je bilo, že potovanje samo, čakanje, pregledovanje, meje so bile zelo zavarovane. Seveda sem pred odhodom tja vedela, kaj pomeni jedrska katastrofa, toda resničnosti vendarle nisem pričakovala. Vem, da sem bila takrat, pred odhodom tja, rahlo razdvojena: černobilska cona me je privlačila, a nas je bilo vse, celotno ekipo, strah. Ko smo tja odšli s kombijem, smo šli na hitro, delali in snemali smo v paniki.
Zaradi radiacije, ste se bali sevanja?
Bali smo se, da ne bi dobili sevanja. Rečeno nam je bilo, da je onesnaženje zelo veliko, radiacija v coni pa zelo visoka. Pozneje, ko sem se pogovarjala s strokovnjaki z Instituta Jožef Stefan, so mi dejali, da so šli tja zelo zaščiteni.
Ste se spomnili na sevanje dve leti pozneje, ko ste zanosili?
Misel na sevanje me je zelo preganjala. Nosečnice že tako preganjajo strahovi, mene pa je obremenjevalo še bolj in ves čas. Toda to ostaja, čeprav misli o morebitnem sevanju zbanaliziraš na tolažbo, da si bil sevanju izpostavljen le za kratek čas in da ti ne more biti nič, a znanstveniki tam pravijo, da je radiacija loterija. To sem si zapomnila za vse življenje: lahko naletiš na določen delček, ki ga skozi kožo ali dihanjem spustiš v telo. Zdaj, ob drugem snemanju, nas je organizator poučil, kako ravnati: z vodo je treba dobro splakniti usta in jo spljuvati ven, res je tudi, da smo na tem drugem snemanju dvakrat zavrgli celotno garderobo, tudi čevlje. Imeli smo dozimetre, ki so tu in tam čudno zapiskali: po določenem času smo bili zelo živčni, zelo je vplivalo na psiho. Zdaj si predstavljajte, kako domačini ves čas, vse življenje živijo v tistem okolju in kako so ves čas prepuščeni loteriji. Celo na tržnici se pogovarjajo o radiaciji.
Je hrana onesnažena, so v njej sledi sevanja?
Uradno naj bi bili ti izdelki pregledani, toda ljudje, predvsem tisti v Obruču, so se s tem sprijaznili – vedo, kje je radiacija. A pet let po jedrski eksploziji je bilo grozljivo: mama Tolje je dobivala vodo iz vodnjakov, vsi radionuklidi so pronicali, tudi hrana, ki smo jo jedli, je bila za nas fobična, jedli smo enako hrano kot oni in z njimi, to je bil velik preskok za nas – popustili smo, nerodno mi je bilo pred ljudmi, ki so bili gostoljubni.
Kako ste spoznali Toljo, takrat devetletnega otroka, s katerim ste spletli prvi dokumentarec in tudi drugega?
Bili smo v razredu šole v Obruču, tam je bilo več otrok in s pomočjo prevajalke Ksenje Juvan sem se začela pogovarjati z njimi. V oči mi je padel Tolja, bil je lep, simpatičen, imel je prijeten glas, v njem je bila hudomušnost – izbrala sem ga kot enega černobilskih otrok za potovanje v Slovenijo. A ni bilo preprosto, problem se je pojavil, ker bi učitelji raje videli, da ne bi šel – trpko se je pokazalo, da zato, ker je iz preveč revne družine. K nam so prišli ravno na začetku osamosvojitvene vojne, na zagrebško letališče, nad nuklearko Krško so krožili migi, videli smo tudi tanke.
Ali so ti otroci imeli težave zaradi izpostavljenosti sevanju?
Tega v resnici nihče natančno ne ve. Statistike jasno govorijo, da imajo otroci, ki so bili rojeni ob katastrofi ali pa so bili takrat majhni, pogosteje raka na ščitnici zaradi joda 131. Tudi po petindvajsetih letih je malo res zdravih otrok: imajo težave s slabšim imunskim sistemom in raziskave potrjujejo, da so bili otroci od enega do štirinajstega leta najbolj občutljivi. Te otroke so za en mesec evakuirali, a z zamikom. Zanimanje zanje se pojavi le ob obletnicah, sicer ga ni, pomoč je razvodenela in izginila, čeprav si jo še vedno želijo.
Kaj vas je najbolj pretreslo? To, da imajo ti otroci negotovo prihodnost, da se morajo spopadati s pomanjkanjem in boleznijo?
To, da so oropani življenja! Otroštva! Pa ni težava v revščini, ampak to, da živijo v kontaminiranem območju, kjer je življenje loterija. Ali tam, kjer je, kot pravijo oni, smrt v zraku: je nekaj, česar ne vidiš, ne čutiš, a je neprestano prisotno. Občutki so grozljivi, v loteriji sevanja so grozljivi neprestani psihološki pritiski.
Več v Jani št. 13
Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se