V Londonu in drugih velikih mestih, ki so že davno izgubila stik z letnimi časi, ne bi občutila jeseni in z njo povezanih običajev, zato grem ob tem letnem času rada po grofiji Norfolk. Ta del angleškega podeželja, le dve uri oddaljen od prestolnice, je še močno povezan s kmetovalsko tradicijo, kar vključuje praznovanje žetve.
Za praznik, ki so ga kristjani prevzeli od poganskih prednikov, ljudje v cerkev prinašajo plodove žetve v zahvalo za letino. Oltar prekrijejo s sadjem in poljskimi pridelki, po tleh pa posujejo porumenelo listje.
 Zahvalna maša za dobro letino, torej »harvest festival«, praznik žetve, je najpogosteje na nedeljo, ki je najbližja jesenski polni luni, kar je običajno konec septembra, lahko tudi v zgodnjem oktobru. V nasprotju z Združenimi državami Amerike in Kanade, kjer je »thanksgiving« (zahvaljevanje) točno določen praznik, je v Britaniji prepuščeno faranom, da si dan izberejo sami. Včasih je odvisen od zgodnejše ali kasnejše letine, lahko pa ga tudi zamaknejo, da se ne križa s praznovanjem v sosednji fari.

Današnje praznovanje je sicer le simbolno v primerjavi s srednjim vekom, ko so cerkveni prazniki trajali celo obdobje in se je žetveni praznik raztegnil čez vso žetev. Začel se je 1. avgusta, ko so kmetje naredili iz moke iz sveže požetega žita hlebce za hostije pri zahvalni maši, končal pa s pojedino 29. septembra, na dan sv. Mihaela in vseh angelov, po angleško Michaelmas. Obvezna jed za to priložnost je bila na strnišču spitana goska, nadevana z jabolki.
Srednjeveške običaje je prekinil kralj Henrik VII., ko se je odcepil od Rimskokatoliške cerkve, še bolj pa kasnejša puritanska oblast, ki je hotela izbrisati sledi »poganskih« običajev. V obdobju revolucionarja Oliverja Cromwella, ko je bila Anglija republika, so prepovedali celo božič.
 Praznik žetve v današnji obliki izhaja iz obdobja viktorijanstva. Leta 1843 naj bi ga uvedel vikar, anglikanski župnik, ki je delal v grofiji Cornwall in povabil farane na posebno praznovanje ob žetvi. Pri maši so zapeli še priljubljene himne, povezane z dobro žetvijo, in ta zgled naj bi po vsem kraljestvu razširil običaj krašenja cerkva z lokalnimi pridelki.

V mestih, ki so z industrijsko revolucijo izgubila stik s podeželjem, mineta jesen in žetev neopažena, na podeželju pa je običaj še živ. Stik s tradicijo ohranja tudi gosja pojedina, zato v tem letnem času na angleškem podeželju še vedno potekajo sejmi gosi (Britanci namreč ne poznajo martinovanja). 
Spomin na nekdanji poganski obred ob koncu žetve so tudi okraski, spleteni iz žitne slame, »corn dollies«. Na kmetih jih shranijo v hiši do pomladi, ko jih odnesejo na polje in vržejo v prvo brazdo, ki jo zorjejo.
Namesto običaja, da hrano z oltarja podarijo najrevnejšim v svoji skupnosti, danes po cerkvah zbirajo denar za pomoč lačnim v drugih delih sveta. Po zadnjih raziskavah pa se število ljudi, ki še praznujejo žetev, zmanjšuje in najpogostejša oblika prehranske daritve niso več plodovi ter sadje, ampak konzerva fižola v paradižnikovi omaki.

Za praznik žetve pogosto okrasijo tudi osnovne šole, kjer običaj ni povezan z religijo. Spletna stran britanske vlade, namenjena učiteljem (www.teachernet.gov.uk), svetuje, naj priložnost povežejo s temami o hrani in poljedelstvu ter o praznovanju žetve v različnih kulturah. S pripombo, da je to stališče prejšnje vlade, mnenje nove, ki je prišla na krmilo spomladi, pa naj preverijo na ministrstvu za izobraževanje. 

 

Piše: Jana Valenčič                            Jana št. 39, 28.9.2010