O raku na jetrih se je med ljudmi navadno bolj šepetalo kot govorilo na glas. Strah je imel upravičeno velikanske oči, saj je bilo znano, da tega raka skoraj nihče ne preživi. Zato ker ga pozno odkrijejo in tudi zato, ker zanj ni zdravila. To se je z odkritjem novih, tarčnih zdravil v zadnjih letih močno spremenilo.
Zdravniki, ki se ukvarjajo z zdravljenjem bolnikov z rakom na jetrih (govorimo o hepatocelularnem raku, najpogostejši obliki raka na jetrih), z veseljem povedo o bolnikih, ki so preživeli znamenito mejo petih let po odkritju bolezni. Uspešnost zdravljenja se namreč meri (med drugim) s petletnim preživetjem. Pri raku na jetrih je število preživelih po vsem svetu še vedno grozljivo nizko: v Evropi pet let preživi le 8,6 odstotka bolnikov, v ZDA 12 odstotkov, v Aziji jih pet let preživi še manj kot v Evropi. Rak na jetrih je potuhnjen, saj se ne napove s prav nobenim znakom. Ko pa se znaki pojavijo, je pri večini že zelo razvit. Bolniki začno hujšati brez posebnega razloga, izgubijo apetit, že po majhnem obroku so zelo siti, imajo občutek polnosti, boli jih pod desno lopatico, ves čas so zelo utrujeni, lahko jim je slabo, koža in očesne beločnice postanejo rumenkaste barve. Pod desnim rebrnim lokom lahko čutijo zatrdlino.
Hepatitis in alkohol. V Sloveniji za rakom na jetrih letno zboli okrog 130 ljudi. Med njimi je več moških kot žensk. Na pojav bolezni vplivajo predvsem kronične infekcije s hepatitisom B ali C (v Sloveniji je okuženih okrog 1200 ljudi), ciroza (ki je največkrat posledica uživanja alkohola), debelost (zadebelitev jeter in ne alkoholni steatohepatitis), sladkorna bolezen, tobak, dolgotrajna uporaba anaboličnih steroidov (značilno za nekatere športnike), lahko pa tudi z arzenikom kontaminirana voda, kar je značilno za nerazvite države s slabimi higienskimi razmerami. Zaradi vse večje okuženosti s hepatitisom (proti hepatitisoma A in B se je mogoče cepiti, proti hepatitisu C pa na žalost ne) ter hkrati čedalje več sladkornih bolnikov in debelih ljudi, da o bolnikih s cirozo sploh ne govorimo, v svetu pričakujejo precejšen porast obolelih za rakom jeter.
Kako se zavarujemo? Kot rečeno, proti dvema vrstama hepatitisa se lahko cepimo, hepatitis C pa je s sodobnimi zdravili mogoče dobro obvladati. Ljudje, ki živijo nevarno, bi morali iti na preiskavo krvi, ki je anonimna. Z odkritjem okužbe in pravočasnim zdravljenjem se bo nevarnost, da bi pozneje zboleli za rakom jeter, precej zmanjšala. Sladkorno bolezen tipa 2 je mogoče preprečiti z zdravimi življenjskimi navadami, zdravo prehrano in rednim gibanjem. S tem bomo preprečili tudi debelost. Če na dan popijete le kozarec vina ali piva, sicer niste pijanec, jetrom pa ne naredite posebne usluge. Alkohol škoduje v vsakem primeru. Enako velja za tobak.
Hepatocelularni rak se navadno razvije pri ljudeh s kronično poškodbo jeter. Zato je zdravljenje usmerjeno ne le v zamejitev rasti tumorja, ampak tudi k preprečitvi nadaljnje poškodbe jeter. Odvisno je od tega, koliko je bolezen napredovala in v kolikšni meri jetra še lahko opravljajo svojo funkcijo. Poleg tega je seveda pomembno, v kakšnem zdravstvenem stanju je bolnik. Ponavadi se s takim bolnikom ukvarjajo zdravniki z več področij, od onkologov do kirurgov in radioterapevtov.
Operacije in obsevanje. Operacija je edina možnost, da se rak na jetrih popolnoma pozdravi. Če ga odkrijejo v zgodnji fazi in je preostali del organa zdrav, lahko kirurg del jeter s tumorjem odstrani, lahko pa jetra v celoti presadi. Toda le 15 odstotkov bolnikov ima to možnost. Za večino so na voljo druge vrste operacij. Na primer, da s posebnim instrumentom zamrznejo in s tem uničijo bolni del organa. Delna odstranitev jeter pomeni, da odrežejo samo oboleli del in se jetra potem sama obnovijo. Pri radiofrekvenčni ablaciji s posebno elektrodo uničijo rakave celice. Pri obsevanju navadno uporabljajo močne rentgenske žarke ali druge vrste obsevanja, da uničijo rakave celice. Zdravnik lahko priporoči zunanje in notranje obsevanje. Notranje obsevanje pomeni, da sredstvo za obsevanje z injekcijo ali katetrom usmerijo v tumor.
Podaljšano preživetje. Kljub vsem tem možnostim le malo bolnikov preživi pet let. Do pred kratkim ni bilo sistemske terapije, s katero bi jim lahko podaljšali življenje, je povedal profesor dr. Bruno Sangro iz Liver Unit Clinica Universitaria v Španiji. »Naredili smo mnogo raziskav z različnimi kemoterapevtiki, vendar učinka na preživetje bolnikov ni bilo.« Razložil je, da so v zadnjem času naredili kar nekaj obsežnih raziskav z novim, tarčnim zdravilom sorafenib (nexavar), in to je pokazalo, da se je začelo novo poglavje v zdravljenju teh bolnikov.
Nemški profesor dr. Rajan Somasundaram (vodja oddelka za nujno pomoč v centru Benjamin Franklin na Charite Medical School v Berlinu) je predstavil zgodbo dveh bolnikov, ki se zdravita z novim tarčnim zdravilom na njihovi kliniki. Obema so napredovalo obliko raka na jetrih ugotovili pred tremi leti. Z zdravilom nexavar so bolezen upočasnili.
Poudariti je treba, da raka na jetrih s tem sicer ne pozdravijo, ga pa (vsaj začasno) ustavijo. Nova tarčna zdravila, ki jih za zdravljenje raka na jetrih uporabljajo tudi v Sloveniji, so v obliki tablet, zato se jih jemlje dosti lažje, kot če bi imeli druge vrste kemoterapijo. Pri bolnikih pa so se pojavili tudi stranski učinki: rdečina na koži, posebej na rokah, prebavne motnje in utrujenost.
Ker je pri zdravljenju raka ponavadi tako, da novo zdravilo dobijo bolniki šele, ko vse druge terapije odpovedo (takrat pa je njihov organizem navadno že močno izčrpan), smo prof. Sangra vprašali, ali lahko pričakujemo, da bodo nexavar dobili tudi bolniki, pri katerih so šele odkrili napredovalega raka jeter. »Nobenega opravičljivega razloga ni, da bi te bolnike najprej zdravili z drugimi terapijami. Izsledki zadnjih raziskav so dokazali, da jim življenje lahko podaljšamo samo z novim tarčnim zdravilom,« je odgovoril.
Novo presejanje?
Strokovnjaki iz Evrope pa tudi od drugod se dogovarjajo o možnostih za presejanje, s katerim bi prej odkrili bolnike z rakom jeter. Ena od možnosti je, da bi na vsakih šest mesecev do eno leto z ultrazvočno preiskavo pregledali bolnike, ki so v večji nevarnosti (jetrna ciroza, hepatitis C ali B). Možna je tudi krvna preiskava z iskanjem posebnih markerjev, torej natančno določenih beljakovin, ki jih je v krvi bolnika z rakom jeter več kot v krvi zdravega človeka. Presejanje, ki ga imamo pri nas organizirano za raka na dojkah, materničnem vratu in kolorektalnega raka, bi torej pomagalo odkriti tudi bolnike z rakom na jetrih v zgodnji fazi.
