Hipokrat je zavreto mleko zmešal s sokom fig in vinskim kisom, da je s tem ustvaril sirotko kot osvežilno pijačo. Na začetku prvega tisočletja so jo po izročilu precej uporabljali v južni Italiji, prav tako v zdravilne namene. V 18. stoletju se je začela prava kultura uživanja sirotke v alpskih predelih, predvsem v Švici v kantonu Appenzell. Ker je bil tam doma zdaj že znameniti evropski »natur doktor« Alfred Vogel, ne preseneča, da se je tudi on veliko ukvarjal z njo. Raziskoval je, kako lahko deluje. V časopisu Novice za zdravje je redno poročal o svojih odkritjih. Sirotko je imenoval sirna voda. Bralce je prepričeval, da jo bodo redno uživali za zdravje, ko bodo enkrat odkrili blažilne učinke pitja sirotke. V resnici je brez Voglovega pisanja in stalnega opominjanja o koristnosti sirotke malo verjetno, da bi jo zdaj tako dobro poznali in uživali.
A zakaj, kaj takega vsebuje, kar, na primer, drugi mlečni izdelki ne? In kako je lahko v času, ko ugotavljamo, da mleko in mlečni izdelki za človekov organizem niso najboljši, sirotka izjema? Da bi dobili iz mleka sir, morajo sirarji najprej ločiti trdne in tekoče dele mleka. Mleko se mora sesiriti (kar se zgodi z reninom in mlečnimi bakterijami), da postane gosto. Ta gosta masa je sestavljena predvsem iz mlečnih beljakovin in maščob. Iz tega potem nastane sir. Tisto, kar ostane, je zeleno-rumena tekočina, sirotka.
Tudi za tiste, ki mleka ne prenesejo. Sirotka še vedno vsebuje nekaj dragocenih sestavin mleka, vendar ima zelo malo kalorij. V nadaljevanju postopka jo fermentirajo z mlečno kislino in izbranimi bakterijami ter obogatijo z desnosučno mlečno kislino. Ta je za telo bolj sprejemljiva kot njej sorodna levosučna mlečna kislina. Zadnja se namreč absorbira prepočasi. Na koncu iz fermentirane sirotke izločijo beljakovine in maščobe ter koncentrirajo v vakuumu. Alfred Vogel je tako našel način, kako narediti sirotko obstojnejšo in hkrati takšno, da jo bodo lahko uživali tudi tisti, ki mleka in mlečnih izdelkov ne prenašajo. Čez čas se sveža sirotka skisa, kar še ne pomeni, da je pokvarjena. Vendar skisana sirotka ne ostane dolgo v tem stanju. Ko se pokvari, je grenka in začne smrdeti. Tako zavržemo. S procesom, kot si ga je zamislil dr. Vogel, ima sirotka zagotovljen dolgotrajni obstoj.
Sirotka proti kandidi. Priporočajo jo, kot rečeno, za ljudi, ki se dolgo zdravijo ali so se pozdravili in so še vedno šibki. Vpliva namreč na človekov imunski sistem v črevesju. Kot je znano, je okrog tri četrtine imunskega sistema v črevesju (tankem in debelem). Če je črevesje zdravo, človek nima težav. Čim je porušeno ravnovesje v črevesni flori, se težave zelo hitro pojavijo. Večkrat smo že zapisali, da se to zgodi vedno, kadar jemljemo antibiotike. Fermentirana sirotka vsebuje probiotike, ki poskrbijo za ravnovesje v črevesni flori, zato jo je dobro uživati, medtem ko moramo jemati antibiotike. Če je škoda že narejena, jo lahko začnemo uživati, da ponovno vzpostavimo ravnovesje.
Več v Jani št. 22, 29.5.2012
