Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Sežigalnice pa ne bi smeli zgraditi, ne da bi prej vzpostavili centrov ponovne uporabe. Mesto, kot je Ljubljana, bi potrebovalo najmanj tri ali celo štiri, je prepričana Marinka Vovk.

· Civilna iniciativa za Ljubljano

Ljubljansko mestno oblast vidijo kot nasprotnika: Spet bodo zbirali podpise

In medtem ko se v Helsinkih in njegovi okolici centri ponovne uporabe (CPU) bohotijo v prostorih, kot je pri nas največji trgovec z gradbenim materialom (v več nadstropjih), in so polni obiskovalcev oziroma kupcev, lahko prebivalci slovenske prestolnice zdaj svoje rabljene in še vedno delujoče predmete (brez vonja, plesni in poškodb) pripeljejo na Štulo 10, kjer je Center ponovne uporabe Ljubljana našel prostor v kontejnerju, velikem 18 kvadratnih metrov. Ampak še dobro, da ga sploh imajo – odstopilo jim ga je podjetje Etri skupine. Socialne podjetnice si pač pomagajo med sabo.

Jaka Koren

V kontejnerju 

Prav tam smo se pogovarjali z dr. Marinko Vovk, ki je skupaj z Martino Gostinčar, svetovalko za krožno gospodarstvo, nakladala kupe stvari v kombi, z njim je nato zavila na oblegano štajersko avtocesto, da je »odpadke« odpeljala v prenovo in popravilo mojstrom v Ormož, Slovenske Konjice oziroma Rogaško Slatino. Tam imajo prave centre za ponovno uporabo, saj očitno vizionarko in odločno žensko, zaposlovalko 30 ljudi, ki ne sprejema krilatice »to se ne da«, dobro razumejo in podpirajo.

Centri za ponovno uporabo si sami služijo denar, potrebujejo le sodelovanje, podporo skupnosti – zaplato zemlje, del stavbe, prostor torej. In nikakor niso zgolj prodajalne odsluženih predmetov, temveč način reševanja okoljskih problemov na podjetniški način.

Iz odpadkov so sposobni financirati ljudi, ki bi sicer bili breme lokalni skupnosti, in tako z zaposlitvijo vračajo dostojanstvo in smisel ljudem, ki so težko zaposljivi; takim, ki so morda že obupali, so naveličani in demotivirani. »Nekdo, ki ima občutek, da je k nečemu prispeval, je veliko srečnejši, kot če je (samo) del nekega črednega delovanja potrošniške družbe. To ljudi ne osrečuje.«

Jaka Koren

Ljudje pa niso nič vredni?

In gotovo bi centri ponovne uporabe morali že dolgo biti del sistema upravljanja odpadkov. »Ne gre samo za izdelke, ki jih tu vidimo – gre za razumevanje. Ali sploh dojamemo, da ti izdelki vsebujejo porabljeno energijo, znanje, delo in da z njimi to mečemo proč, namesto da bi to znali sprejeti in v ta proces vključili ljudi v lokalnem okolju? Delo je tisto, ki odpira možnosti, ljudi osvobodi. Z delom ustvarjaš, razvijaš potencial in vidiš, da si potreben. Točno taki ljudje so pri nas zaposleni. Mar to pa ni nič vredno?

Vsaka vas bi morala imeti tak center, ker je to center virov! Vključimo ljudi, ki drugje za zaposlitev nimajo možnosti, ohranimo izdelke. Ali moramo res porabljati kar naprej več in več energije, kupovati kar naprej nekaj novega, več porabiti!? Ponovna uporaba mora biti na vrhu našega prednostnega reda – to je najracionalnejša pot za zmanjševanje odpadkov, dokazujejo raziskave.

S tem ko ljudje sodelujejo, pridejo, sprašujejo, o tem razmišljajo, pomeni, da naslednjič ne bodo kar z lahkoto nečesa zavrgli. Gre za spreminjanje miselnosti. Vidiš, razumeš, spremeniš ravnanje. Ponovna uporaba je način življenja, ki preprosto sodi v sodoben čas.«

»Za sežigalnico je potrebno ogromno denarja, za preprečevanje nastajanja odpadkov, varčevanje z viri, energijo in sistemsko podporo ponovne uporabe ga pa ni?! To je v današnjem času nemogoče razumeti.«

Vse naj zgori v kotlu? 

Zato je toliko bolj neverjetno, da centri ponovne uporabe delujejo brez podpore sistema. Poganjajo jih nevladne organizacije, socialna podjetja.

»Nekaj, kar je ključni nosilec, dela brez sistema. Tisto, kar mora biti po prednostnem redu spodaj, pod tem, kot je zbiranje odpadkov, recikliranje, kompostiranje, termična izraba in odlaganje, pa ima za svoje delovanje sredstva; vse to mora biti, ampak prej je treba vključiti pristope zmanjševanja in ponovne uporabe.Po ocenah je za termično izrabo 140.000 ton komunalnih (nereciklabilnih) odpadkov. Bilo bi jih še manj, če bi imeli sistem za ponovno uporabo.

In kaj se bo zgodilo s sežigalnicami? Kako bomo potem preprečevali nastajanje odpadkov, če jih bomo potrebovali vedno več? Sežigalnica potrebuje gorivo in skrbi me, da je na primeru Ljubljane prav to prišlo do izraza. Vsaj javnost je tako razumela. Termično izrabo potrebujemo, to je dejstvo. A če ni centrov ponovne uporabe, tudi sežigalnice ne more biti!«

Jaka Koren

Prvaki v zbiranju odpadkov

Slovenci smo najboljši v zbiranju odpadkov, a zbiramo nekaj, v čemer ne prepoznamo bistva, opozarja Marinka Vovk. »Postati moramo najboljši v tem, da bomo odpadke preprečili in jih znova uporabili.

Družba z odpadki je nerazvita družba, ker ni prepoznala vrednosti izdelka, zato ga obravnava kot odpadek. Na tem področju pa še nimamo ničesar: ne sistema, ne infrastrukture, ne kazalnikov!«

· Slovenija

Zdravniki županu Jankoviću nalili čistega vina o sežigalnici v Ljubljani

Niti zbirni center na Barju nima kotička za ponovno uporabo, ki so po uredbi o ravnanju z odpadki obvezni. »A na Barju zanj ni prostora. Si lahko mislite, koliko stvari gre tam proč?! Na ta način poleg odpadkov ustvarjamo stroške!«

Vse, kar bi utegnilo nekomu še koristiti ali bi kakšen mojster znal popraviti, pristane v kontejnerjih za kosovni odpad. In ko elektronsko napravo ali belo tehniko z višine 80 centimetrov odvržemo, se uniči in ni več primerna za ponovno uporabo. Elektronski odpadki pa naraščajo petkrat hitreje kot drugi, saj jih ne recikliramo, kaj šele popravljamo in ponovno uporabljamo.

»Naš cilj je čim več teh aparatov prestreči, preveriti in vrniti v uporabo,« pripoveduje Marinka Vovk, v rokah držeč kavni mlinček z oznako »pregledano«, kar pomeni, da ga je mojster pregledal, popravil in je varen za uporabo. V Ljubljano so ga za stranko pripeljali iz ormoške popravljalnice. Po navadi je takšne aparate (likalnike, opekače ...) treba le dobro očistiti in so spet v funkciji.

»V državah z razvito kulturo krožnega gospodarstva je nakup v trgovinah z izdelki iz druge roke prva izbira in ne zadnja možnost. To kaže, da sprememba navad ni vprašanje možnosti, temveč izkušenj in zaupanja.«

Izkušnje in zaupanje – sprememba

Za vse nejeverne tomaže, ki morda v center ponovne uporabe še niste vstopili, ti še kako živijo: v njih dnevno ljudje kupijo najmanj 200–300 izdelkov (gospodinjski izdelki, oblačila, športna in otroška oprema, knjige, izdelki za vrt in prosti čas ...), v Ljubljani pa so v še obstoječem CPU na mesec prodali po 2.000 kosov oblačil.

In dr. Marinka Vovk meni, da pesimizem ljudi glede zmanjševanja odpadkov izvira predvsem iz zastarelih predstav o ponovni uporabi.»Ljudje pogosto zmotno verjamejo, da so izdelki sekundarne rabe manj vredni. Ko pa jih začnejo uporabljati, hitro ugotovijo, da so mnogi celo kakovostnejši od novih izdelkov na trgu. V državah z razvito kulturo krožnega gospodarstva je nakup v trgovinah z izdelki iz druge roke prva izbira in ne zadnja možnost. To kaže, da sprememba navad ni vprašanje možnosti, temveč izkušenj in zaupanja.«

· Pereča tema

Na posvetu različno o sežigalnicah, Janković in Arsenovič združila moči

Center ponovne uporabe ni prodajalna, kjer nekaj dobiš zastonj, ampak podjetje z jasnim ciljem – zmanjševati količine odpadkov in vključevati ranljive skupine, kjer delo pripomore k iskanju novih poti v življenju. V slovenskih centrih ponovne uporabe 100.000 predmetom na leto v vrnejo življenje in gredo v nadaljnji obtok.

Evropski podprvaki

Po količini odvrženega tekstila smo drugi najslabši v Evropi. Zakaj? Ker imamo izjemno veliko trgovin z nizkocenovnimi oblačili, zatrdi Marinka Vovk, ki se redno razgleduje po naprednih skandinavskih državah in tam opaža, da po tovrstnih trgovinah odločno prednjačimo.

»Na Finskem jih že nisem videla. Tam so oblačila zelo draga in se jih ne meče tako lahkomiselno stran. Na drugi strani trgovine z oblačili iz druge roke cvetijo, beležijo veliko obiska. Regija okoli Helsinkov ima tri velike centre za ponovno uporabo. In so nabito polni, vsi kupujejo tam.« 

Center ponovne uporabe ni prodajalna, kjer nekaj dobiš zastonj, ampak podjetje z jasnim ciljem – zmanjševati količine odpadkov in vključevati ranljive skupine, kjer delo pripomore k iskanju novih poti v življenju. V slovenskih centrih ponovne uporabe 100.000 predmetom na leto v vrnejo življenje in gredo v nadaljnji obtok.