In to v času, ko so se ji ponujali svetovno uspešni zvezdniki, poslovneži, mogotci … Bojan je zaradi Irene pustil direktorsko mesto in prevzel vse obveznosti, da je nemoteno ustvarjala. Na koncu pa je Irena odpustila negovalke in sama prevzela nego moža, da so se celo zdravniki čudili, kako ji uspe. Pričakovala sem čudovito ljubezensko zgodbo z žal tragičnim koncem in strto žensko, spoznala pa bojevnico, ki se ji sicer pozna, da leto dni ni spala, da je izčrpana in žaluje, pa vendar ne obupuje, temveč se veseli, kaj še ji bo ponudilo življenje. Pa čeprav, pravi, je najlepše verjetno že za njo.
Z Bojanom sta se spoznala leta 1984 na vaši prvi samostojni razstavi v Sloveniji. To je veliko naključje, kajne?
Ambasador v Parizu, kjer sem živela od 18. leta, mi je po izidu knjige, ki sem jo napisala z direktorjem največjega francoskega dnevnika Le Figaro, rekel, da je že čas za prvo razstavo v Jugoslaviji. Takrat so o meni že pisali v knjigi 100 najpomembnejših slikarjev, po svetu sem bila prepoznavna, doma pa zame še niso vedeli. Bolj proti svoji volji sem pristala in rekla, naj bo potem to v Mariboru, ker sem od tam doma. Ambasador je poskrbel, da je bila organizacija na najvišji ravni in seveda je pol Maribora prišlo pogledat, veliko politikov, tudi lokalnih, pa umetnikov, med drugim moj mož.
Je bila to ljubezen na prvi pogled?
Pri meni ni ljubezni na prvi pogled, saj je zame najprivlačnejša pri moškem njegova inteligenca, karizma.
Ljubezen na prvi pogovor torej?
Naslednji dan me je povabil na kavo. Ker sem bila že dolgo v Parizu, v Mariboru nisem imela prijateljev, zato sem se z veseljem dobila z njim. In sva se začela družiti. Takoj sem čutila intelektualno povezanost.
V Parizu ste bili že izjemno uspešni, a ste se zaradi ljubezni vrnili domov. Ali obžalujete, da se ni raje Bojan preselil v Francijo?
V življenju nisem delala velikih napak, največja pa je bila res prav ta, da sem zamenjala svetovljanski Pariz, kjer so možnosti neštete, za Maribor, kjer pravzaprav možnosti ni. Mož je pri komaj 30 imel kot diplomirani ekonomist uspešno kariero. Razmišljala sem, kaj bi v Parizu sploh delal, bom raje jaz tukaj, saj je vseeno, kje slikam … Ampak potem je 40 let sodeloval z mano kot moja desna roka, tako da je škoda, da nisva šla tja, saj sem zaradi odhoda prekinila nekatere vezi.
Bi bila vaša kariera uspešnejša, če bi ostali v Parizu?
Gotovo! Če nisi v centru dogajanja, se to pozna. Absolutno moraš biti prisoten, da te vidijo, da s tabo komunicirajo. Sicer sem 30 let še sodelovala z nekim galeristom, dokler ni tudi on umrl … Da bi hodila iskat nove, se mi pa ni dalo. No, pa saj še delam po vsem svetu.
Kup primerov je, ko ženske pomagajo možem pri njihovem poslu, moški pa imajo običajno težave z egom, če je ženska prepoznavnejša. Torej ste imeli z Bojanom res srečo!
Med nama je bila povezava. Vsi znanci in prijatelji so govorili, da se čuti vzajemnost, intelektualna povezava. Bila sem precej emancipirana ženska, ki ve, kaj hoče, in on je to podpiral, kar je redko pri moških.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 21. maj, 2024.
