Videli ste prizore z njenega pogreba. Bela oblačila, metulji, mah na žari. Smeh in solze, eros in tanatos. Smrt kot vrnitev domov, izpolnitev hrepenenj, razlog za veselje, tako nas je prepričevala. Do zadnjega diha in še čez. Oditi spokojen v to dobro noč, v noč brez konca, v črnino med zvezdami – nemogoče. Razen če si Kristus ali Buda. Ona – kdo je bila, kaj je bila, katero večno načelo se je udejanjalo po njej? Kdo bi vedel? Bog ve, saj sta si bila na ti. Saj nam je zaživa dopovedovala, kako bo, leta in leta nam je dopovedovala, da je ni strah smrti, da jo sprejema z radovednostjo in se je po svoje celo veseli, pa vendar – kdo bi vedel. Zdaj je opravljeno, dopolnjeno je in končno ni dvoma: Manca Košir je živela, kot je govorila, in umrla je, kot je živela. Njeno življenje je bilo molitev in njena smrt je bila uslišanje te molitve. Memento mori, amen.
Pišem, kot teče potok
In mi? Mi, ki ostajamo, mi, ki ne zmoremo, mi, ki se bojimo – in odhajamo? Kako in h komu naj molimo mi, ki Boga še vikamo, če ne že zanikamo? Kako naj zaobjamemo neskončno, izmerimo brezdanje, se zazremo v votle oči starke s koso? Kako naj plešemo in pojemo ob njeni žari? Ampak Manca ne bi bila Manca, če ne bi mislila o vsem in na vse. Razmišljala, čutila, se poglabljala, odkrivala, padala in vstajala – ter pričevala, govorila, pisala. Manca je tako rada govorila, da še po smrti ne more molčati; nasprotno, njene besede odmevajo in bodo odmevale čedalje glasneje. Kajti, še enkrat, res je zdaj jasno: bile so resnične.
»Kot bi bilo nekaj življenj za menoj: manekenka in filmska igralka – čim starejša sem, tem lepša sem bila, hahaha! -; znana novinarka, univerzitetna profesorica … borka za javno dobro … spremljevalka umirajočih … In zdaj kot kakšna odeja skrpana, sestavljena iz teh raznobarvnih krp, ki so moji številni jazi, dokler nisem vseh odživela, odločno in brez obžalovanja, ter stopila v neznano, kjer ni več moja volja gospodar, ampak se pretaka Življenje skozme, kot hoče.« Tako je zapisala v knjigi Darovi minevanja, eni izmed približno dvajsetih knjig, ki jih je napisala – da o nepreštevnih intervjujih, člankih, zapisih, govorih, pesmih, esejih, meditacijah in vsakdanjih paberkovanjih niti ne razmišljamo. Resnično, ta ženska je imela rada besede in rada je z njimi polnila prazen prostor v kozmosu; k sreči ga je, v nasprotju z večino ljudi, polnila z modrostjo, in to karseda praktično.
Pa se je z leti naučila spoštovati in častiti tudi tišino, ji prisluhniti, se z njo pogovarjati. Dokler se ni končno spojila z njo. Odložila težko oblačilo iz teh raznobarvnih krp vseh možnih identitet, zdaj že strgano od dolge in naporne poti, od romanja k sebi, in si nadela opravo izvornega veličastja. »Rada bi prišla, kot poje Hafis v Božanskem povabilu, pred obličje Prijatelja oblečena za ples,« je zahrepenela v Darovih minevanja. Do velike Smrti je doživela že toliko malih, toliko življenj je bilo za njo, da je končno zmogla zapustiti še zadnje izmed njih. In nas radostno povabiti, naj ji nekoč sledimo, brez strahu. Tisti njen visoki »hahaha« pa le ostaja – človek jo lahko prav sliši, ko jo bere, zvonko iskrenje neusahljivega toka; »pišem kot teče potok,« je zapisala. Molčim kot ocean, bi lahko dodali.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 20, 14. maj, 2024.
