Ne moreva mimo dejstva, da je v zadnjem času izšel kup intimnoizpovednih priročnikov za osebnostno rast – v čem se vaša knjiga razlikuje od njih? Kaj bo dala svetu?
Moja knjiga se od drugih razlikuje v zelo osebnem, ranljivem slogu pisanja in združevanja pisane besede z lastnimi ilustracijami. Kaj bo dala svetu? Upam, da predvsem sporočilo, da v stiskah nismo sami. Želim si, da bralcu usmeri pogled tja, kjer je lepo, kjer je smisel ... Sicer pa je na vaše vprašanje namesto mene v predgovoru knjige najbolje odgovorila integrativna psihoterapevtka dr. Milena Lipovšek; ocenila je – če jo lahko kar citiram – da »avtoričino sočutno pisanje razkriva, kako je kljub tesnobi z močno motivacijo vselej uspela priti v stik s svojo kreativnostjo in aktivacijsko energijo, s katerima uspeva povezovati odtujene dele sebe v celoto«. Upam in verjamem, da je tako.
Iskrenost, s katero razkrivate globine svojih najhujših padcev, ob branju dejansko preseneti, mestoma tudi šokira. Drugi avtorji v tem žanru vendarle vsaj delno pišejo z ročno zavoro in ne razkrivajo vsega, vi pa ste šli do konca. Zakaj, ste s tem želeli zdraviti bralca ali sebe?
Če želim širiti sporočilo, da v stiskah nismo sami, in ciljam, da se bralec najde v moji zgodbi, jo moram predstaviti čim bolj iskreno. Če pišem o tem, zakaj je pri meni prišlo do izgorelosti, se nisem želela ustaviti pri trditvi, da sem čezmerno delala ali polnila praznino. Oboje drži, a negativni vzorci, ki nas privedejo do izgorelosti, se oblikujejo mnogo prej. Zakaj sem čezmerno delala? Zakaj sem v delu pretirano iskala vir potrditve in lastne vrednosti? Zakaj sem tako polnila praznino? Vsekakor sem skozi pisanje tudi zdravila sebe. Če se bodo bralci ob moji zgodbi odprli priložnosti za globlje, boljše razumevanje sebe in našli kakšen recept ali usmeritev zase, bom izredno vesela in obenem hvaležna.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 7., 13. februar, 2024.
