Predsednik parlamenta Milan Brglez je znan po svoji ljubezni do pohodništva, hribov, visokih gora, košarke, športa na splošno. Pa pojdimo z njim ven iz parlamentarnih zidov, v naravo, smo si rekli, da ga ujamemo sproščenega, takega, kakršen je zasebno! Z njim smo povabili tudi njegovo življenjsko družico, Matejo, in izkazalo se je, da je dosti bolj zgovorna od njega. Milan je tako hitro hodil v hrib, da smo mu tri ženske, še naša fotografinja Mateja, komaj sledile, pa je slednja na Šmarni gori tako rekoč vsak dan.
Milan Brglez je določil, da se dobimo pri cerkvi v Šmartnem, in z Matejo nisva imeli pojma, po kateri poti nas bo vodil navzgor. Izkazalo se je, seveda, da po eni najbolj strmih, po Partizanski, za katero je šef gostišča na Šmarni gori, Miha Ledinek, ko smo na vrhu klepetali, rekel, da ne narediš niti koraka odveč. Res ne. Samo navzgor hodiš, še zavoja ni nobenega. Jaz sem sicer navdušena hribolazka, a najrajši imam odmore, ko se kaj prigrizne in popije. Pri Milanu Brglezu ni bilo nobenih odmorov, samo kadar smo se fotografirali, zato sem Mateji ves čas ukazovala: »Odmor! Sedita na tale štor, pa na tisto vejo!« jaz sem pa dihala. Globoko. Bilo je namreč vroče, saj smo startali ob pol desetih. No, resnici na ljubo je predsednik hotel v hrib že ob pol devetih, pa sva se z Matejo drznili pritožiti, da je še prezgodaj. Mogoče naju je pa zato zdaj za kazen tako priganjal? Sam je hotel v hrib tako zgodaj zato, ker težko prenaša vročino. Ampak saj je v parlamentu kar naprej vroče, kajne?
Brez besed. Skoraj. Na poti navzgor ni govoril skoraj nič, zato pa sem na repu naše kolone lahko klepetala z njegovo Matejo. Povedala mi je, da imata dve hčeri, Elo in Lizo, ki obe študirata, mlajša je na študijski izmenjavi v tujini. Zaupala mi je, da hčeri včasih iščeta študijsko gradivo, knjige, in ga potem najdeta na Milanovi mizi. Njega namreč vse tako zanima. Zaupala mi je tudi, da zadnje čase hodi v hribe s hčerama in prijateljicami, Milan pa skoraj nima več časa. Med tednom je skoraj do večera v parlamentu, konec tedna obiskuje dogodke, politična funkcija ga je povsem zaposlila. Ko pozno popoldne pride domov, pa je prva stvar, ki jo naredi, to, da skuha Mateji in sebi kavico, in potem se pogovarjata o vsem, kar sta doživela v službi. To njuno kavico Mateja vsak dan z veseljem čaka. Mateja je defektologinja, dela na osnovni šoli v Žireh. Svoj poklic ima strašno rada, še vedno gre rada v službo. Pri otrocih s posebnimi potrebami se razveseli vsakega napredka, pa če je še tako majhen. »Ali na socialnem ali pa na učnem področju, če se zgodi še tako majhen napredek, sem vesela!« Pred leti so živeli v Ljubljani, potem pa so sklenili kompromis in si našli hišo v Logatcu, da je Mateja bliže svoji službi.
Prvi na vrhu. Prisopihali smo na vrh: Milan prvi, me tri za njim. Fotografinja Mateja, prava »domačinka«, nam je takoj »zrihtala« skledo ajdovih žgancev z ocvirki in kislo mleko. Za posladek pa slavni šmarnogorski ocvrtki. Ker sta Milan in njegova Mateja že jedla, je skoraj vsa pojedina ostala meni. Predsedniku je bilo kar malo nerodno, najprej ni hotel sprejeti ponujene pijače, sladkega likerja iz smrekovih vršičkov, a se je le vdal in med pogovorom smo ga počasi srkali. Seveda so nas ljudje opazovali, na Šmarni gori je bil »visok« obisk. No, Milana Brgleza je tudi po višini v resnici težko spregledati. Po pogovoru na vrhu, malo smo govorili o slovenski politiki, o zakonih, ki jih ni mogoče spremeniti v štirih letih, ampak bi za to kot predsednik parlamenta potreboval vsaj še štiri leta, da bi se pri nas kaj zares spremenilo, nas je oštir Miha povabil še v šmarnogorsko cerkev. Tja ne povabi vsakogar, je povedal. Fotografinja nas je opozorila, da zna Miha govoriti ure in ure, zato smo ga iz previdnosti poprosili za polurno razlago zgodovine. A bilo je kaj slišati! O freskah v res lepo obnovljeni cerkvi, ki jih je naslikal slikar Matevž Langus, sodobnik in prijatelj našega velikega Prešerna – ta je Langusu med dveletnim slikanjem fresk dostikrat delal družbo na Šmarni gori (in mu jokal o Juliji, se pošali Ledinek). Tudi nekaj pesmi ji je posvetil. In Langus ga je naslikal na freski – to je edini portret Prešerna, ko so ga upodabljali živega. Za hrbtom na freski pa mu stoji njegova ljubljena Julija.
Učne urice na Šmarni gori. Milanu Brglezu smo tako omogočili še malo izobraževanja na Šmarni gori, ker ga ima tako rad. Lep košček dneva je bil že za nami. Milanova Mateja je pripomnila, da bi bilo prav lepo večkrat takole iti z možem v hribe. In da je škoda, ker nima časa. Pravi, da Milan ni najboljši pri organizaciji svojega časa. Pa sva jo oba potolažila, da bo takrat, ko ne bo več politik in se bo morda vrnil na Fakulteto za družbene vede, kjer je predaval, preden je šel v politiko, spet več časa. Zdaj ne gre niti na svoj najljubši šport, košarko. Prej jo je dolgo vrsto let igral ob torkih, »to mi je bila najpomembnejša stvar«, zdaj so torki žal zasedeni z resnejšimi opravki. »Prvo leto v politiki jo je še igral, je kar vztrajal, potem pa ni šlo več. Zdaj ga pokličejo samo še za tekme,« pojasni Mateja. »Včasih sem rad igral tudi nogomet. Rad imam kolektivne športe. Pa šah rad igram, a ga nekateri nimajo za šport. Igral sem ga v študentskih časih. Če to počneš zares, ti vzame ves dan,« jo dopolni Milan.
Milanova kava in zajtrk. Katere stvari še počneta skupaj, me je zanimalo. »Pogledava kakšno stvar skupaj na televiziji,« odgovori on, »pa vsak dan, če je le mogoče, pripravim zajtrk. Ampak ga ne cenijo, ker ga potem vse te moje ženske odnesejo s sabo, vsaka na svoj konec.« (smeh) »Najlepše je pa res takrat, ko pride domov in skuha kavo. Ob katerem koli času pač pride. Pove, kako je bilo, jaz povem njemu. Potem se pogovoriva še kaj o otrocih.« »Kadar pa imam sejo, pridem domov tako pozno, da ti že spiš,« ji reče Milan.
Nadaljevanje članka si lahko preberete v 36. številki revije Zarja. (5. 9. 2017)
