Šimen Zupančič

Nastanek najnovejše knjige Moč svobode, ki jo je bioterapevt Marjan Ogorevc izdal pred kratkim, ni bil načrtovan. Bil je prepričan, da pisanje avtobiografije spada šele na konec njegove poti, saj je želel prej predati še toliko znanja. A knjiga se je kratko malo vse bolj vpletala v njegove misli, njegova življenjska zgodba je želela biti napisana zdaj, kot navdih vsem, ki mislijo, da ne zmorejo. Življenje mu je na pot nenehno postavljalo ovire, ampak upornik v njem jih je drugo za drugo zagrizeno premagoval. Če je uspelo meni, zmorete tudi vi, nam sporoča in iskreno pravi: »Bilo je mnogo težje, kot sem sprva mislil. Iz globin svoje podzavesti sem izbrskal vse spomine, ki sem jih shranil na varno – še posebej neprijetne trenutke, travme in izzive, ki so me pripeljali na rob preživetja.«

Pisanje te knjige je bilo zanj močno očiščevalno, kot vrtenje filma, ko so se v njem zbujali številni, tudi neprijetni spomini. Urednici knjige je večkrat dejal, da ga je včasih tako treslo, da je vse občutil znova – tukaj in zdaj. »Knjiga je odsev moje osebne odisejade, a ni le zgodba o preteklosti, temveč je predvsem opomnik, da je vsaka pot, ki jo prehodimo, polna neprecenljivih lekcij in modrosti, ki nas vodijo naprej. Modrost, ki sem jo pridobival skozi leta, me je naučila, da resnična svoboda prihaja iz notranjega zavedanja, kdo smo in kam gremo. Spoznal sem, da so bile vse ovire, ki so se mi postavile na pot, zgolj v moji glavi,« pravi. Čeprav ga bolj poznamo zadnjih nekaj več kot trideset let, ko se je uveljavil kot bioterapevt, predavatelj in pisec knjig, v katerih predaja svoje bogato znanje, je bilo prvo obdobje njegovega življenja težko, kar je nanj usodno vplivalo. »Moja pot ni bila naporna samo zato, ker je bila resnično težka, ampak tudi zato, ker sem jo sam tako dojemal,« priznava.

Tablete do konca življenja

Njegovo otroštvo je bilo prežeto z boleznimi, zmedenostjo, negotovostjo in neznosnimi okoliščinami. Nekaj mesecev po operaciji mandljev v šestem razredu, ki je bila zaradi narkoze takrat še z etrom zanj precej travmatična izkušnja, je obležal z visoko temperaturo ter vnetimi in zatečenimi sklepi. V bolnišnici je skoraj negiben ostal šest tednov. Ko si je končno opomogel, so mu zdravniki povedali, da bo to stanje trajalo vse življenje in da bo nekaj časa še moral jemati penicilin, nato pa do konca življenja aspirin.

»To je bil takratni način reševanja težav. Zame je bil to šok, kot da sem dobil smrtno obsodbo.«

Nadaljevanje navdihujoče zgodbe si lahko preberete v reviji Jana, št. 18, 6. maj 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana