Dober glas o vegi baru Na stopničkah je iz Kopra prišel tudi v Ljubljano. Tja res morate, to morate videti! Ne samo da ima zelo dobro hrano, njegova privlačnost so marende, kakor na Primorskem rečejo malici, človeka, ki vodita ta vegi bar, pa sta nekaj posebnega. Ta dobri glas, ki je skušal predstaviti posebnost malega vegetarijanskega bara, je imel težave pri opisovanju tamkajšnjega razpoloženja, ni znal prav dobro povedati, kaj dela gostilnico drugačno od drugih. Radovednost me je odpeljala na morje in Na stopničkah sem spoznala par, 32-letno Anko Egić in 34-letnega Eda Osmičevića, ki sta zaslužna za to, da se dober glas o njuni gostilnici širi s svetlobno hitrostjo. Postregla vam bosta z okusno in preprosto hrano, ki ji ni mar za Michelinove zvezdice. Imata pa na dnevnem meniju nekaj posebnega: vsak gost, ki se ustavi pri njiju, dobi polno porcijo ljubezni, ne da bi jo posebej naročil. Na stopničkah je ljubezen že v zraku.

Ko sem prvič poklicala v Koper, da bi se dogovorila za obisk, me je Edo zelo na kratko odpravil, češ, oprostite, zdaj res nimam časa, ker je čas kosila, imam polne roke dela, pokličite me pozneje, hvala in na svidenje! Vljudno, a odločno. Povedano me je navdušilo, saj sem imela občutek, da mu je čisto vseeno, ali o njem pišemo ali ne. Redki ljudje so tako samozavestni. To je bilo zame znamenje, da se v Koper res moram odpraviti. Ob naslednjem klicu bar ni bil tako poln in z lastnikoma sem se takrat lahko dogovorila za čas obiska.

Preberite še ...

· Gospodarstvo

Ko voda pokaže moč: Kaj nas brani pred naslednjo naravno katastrofo?

Sving in Anka z ruto na glavi. Najprej sta mi v oči in ušesa udarila modra barva sten in posebna glasba, ki je lila iz zvočnikov, sving, ki ga je zatem zamenjal jazz. »Ja, to je zato, da človek lahko preklopi,« mi je razložila Anka. Dekle s čudovito modrimi očmi (oh, vi bi morali videti mojo hčerko Milo, kaj jaz, ona ima šele lepe oči!) ima na glavi umetelno zavezano ruto, ki spominja na čase iz petdesetih let prejšnjega stoletja. »Lase moram seveda imeti pokrite zaradi svojega vrtenja po kuhinji, to zahtevajo higienski predpisi, pa si jo zavežem malce drugače,« pojasni. Med pogovorom mi je postalo jasno, da je Anka velika ustvarjalka; vse, česar se loti, ji odlično uspe. Po moje bi si še celo dolgočasno belo mrežico za lase poveznila na glavo v svojem stilu.

V posel brez denarja. Na začetku našega pogovora sem se pogovarjala samo z njo, Edo je tekal po opravkih. Ko smo sedli za eno od treh miz, ki so v lokalu, je mimo prišel očitno stalni gost, ki je opazil, da si pogovor zapisujem. Ustavil se je ob  mizi in rekel: »Zapišite, da je ta bar nekaj najboljšega – odlična hrana, super postrežba in tisto, kar je najbolj pomembno – tu se počutimo kot doma.« In je odšel. Anki pa kot da ji je bilo malo nerodno.

Več v Zarji št. 27, 5. 7. 2016

Galerija