Ob tej izjemni ženski človek takoj ve, da je drugačna. Kar žari iz nje, nista samo slava in svetovljanskost – v njej sta skladnost in osredotočenost, ki se kažeta kot obvladanost giba ter pretehtanost besed.
A pred 65 leti je bila Dubravka Tomšič le petletno dekletce, ki je v Dubrovniku prvič stopilo na oder. Že naslednje leto je imela svoj prvi recital tudi v Ljubljani, v Filharmoniji. Bila je čudežni otrok s popolnim posluhom in komaj 12-letno so jo sprejeli na sloviti Juilliard v New Yorku. Tam je študirala z veliko starejšimi študenti in ob študiju glasbe končala tudi klasično gimnazijo.
Čudežni otrok.  Njeno otroštvo ni bilo običajno. »Ni mogoče reči, da sem bila prikrajšana zanj. Če gledam nazaj in ga primerjam z današnjimi otroki, sem se več igrala. Pa več šol naredila. Ne vem, kaj je zdaj narobe. Jaz sem imela čas za vse: bil je čas za šolo, čas za klavir in tudi na dvorišču sem se potepala.«

Pri 12 letih je nastopila v Londonu na jugoslovanski ambasadi, kar jo je po spletu okoliščin pripeljalo k pianistu Claudiu Arrauu, ta pa je njeno študijsko pot usmeril v tujino. Sreča, ker jo je na pravem kraju slišal pravi človek? Zagotovo. A to ne bi pomenilo kaj dosti brez izjemne nadarjenosti. Pa bi bil samo talent dovolj za zaključek študija pri 17 in nastop v Carnegie Hallu, zaradi katerega je Arthur Rubinstein prekinil lastno turnejo, da bi jo lahko slišal? Najbrž še vedno ne.  Kaj je bilo torej odločilno, da se je iz čudežnega otroka razvila v zrelo umetniško osebnost?
»Sam talent ni dovolj. Ta je kot diamant: če ga ne izbrusiš, je samo običajen kamen. Brez dela ni nič. Ampak najprej pa je pomembna ljubezen. Vsakdo, ne glede na poklic, naj delo opravlja z zadovoljstvom. Seveda pa je treba imeti tudi srečo.  Ves čas sem imela podporo v starših, ki so me spodbujali, in tako sem pravzaprav živela za klavir. Že v prvem trenutku, ko sem ga slišala, me je očaral. Poleg ljubezni, dela in vztrajnosti, tudi trme in še česa, pa je pomembno nekaj, na kar se pozablja. To je zdravje. Potrebni sta tako telesna čvrstost za dolga leta naporne vadbe in potovanj kot psihična stabilnost. Prav zaradi tega se je Rubinstein, ki me je slišal že pri 14, odločil počakati do mojega 17. leta in šele takrat začel delati z menoj. V teh nerodnih letih bi namreč lahko rekla – dovolj, me ne zanima več. Pa saj me je poleg klavirja res zanimalo veliko drugih stvari: igrala sem violino, pritegoval me je balet, v Ameriki sem tudi komponirala, na univerzi sem poslušala psihologijo. Klavir pa je bil vedno prvi!«    

Več v Jani št. 23, 7.6.2011