Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nekoč mala portugalska vas Fatima je danes veliko turistično-religiozno središče. To je turizem posebne vrste. Popotniki so skromnejši, lahko so tudi bolni. Prihajajo z upanjem, a tudi odhajajo z upanjem, da jim bo fatimska Marija, Brezmadežna devica rožnega venca, naklonila milost in jih ozdravila. Marsikdo čudež pričakuje zaman. So pa tudi taki, ki so zares ozdraveli. Zanje medicina nima razlage.

Pustimo geografijo in tudi versko prepričanje. Zgodba o Fatimi izvira z začetka prejšnjega stoletja. Najbolj znan je del o Marijinem prikazovanju in čudežu s plešočim soncem. Manj znano pa je, da se je trem pastirčkom najprej nekajkrat prikazal angel in jih »pripravil« na srečanje z Marijo oziroma našo ljubo Gospo, kakor so ji rekli pastirčki. Jacinta je bila stara komaj sedem let, njen bratec Francisco je bil leto starejši, njuna sestrična Lucia pa je bila najstarejša, imela je deset let. Angel jim je naročil, naj čim več molijo za odpuščanje grehov. Potem pa se je 13. maja 1917 prvič zgodilo: lepa gospa, vsa v belem, se je nenadoma v soju srebrne svetlobe pojavila nad grmom črnike (zimzeleni ali sveti hrast) in pastirčke spodbudila, naj molijo rožni venec za mir v svetu in konec vojne. Še prej jih je prosila, naj hodijo šest mesecev zapovrstjo trinajsti dan v mesecu na ta kraj ob isti uri, potem se jim povedala, kdo je in kaj hoče, in se  prikazala še sedmič.

Otrokom niso verjeli. Tako se je tudi zgodilo, čeprav se Marija otrokom ni prikazala vedno 13. v mesecu, saj so jih predstavniki oblasti (civilne in verske) poskušali zadržati in so jih tudi zaprli, da bi preprečili »lažnive govorice o prikazovanjih«, kakor so rekli. Čeprav so se pastirčki dogovorili, da o prikazovanju ne bodo nikomur črhnili, mala Jacinta ni mogla molčati in je vse povedala svoji materi. Njena mati prav tako ni bila tiho. Zgodba se je hitro razširila. Veliko ljudi otrokom ni verjelo in jih je s prezirom zavrnilo kot lažnivce, ki hočejo biti v središču pozornosti. Med njimi je bilo veliko vernikov, predvsem pa duhovnikov in uslužbencev Cerkve. Znano je, da so Portugalci zelo veren narod. Kar poglejte njihove cerkve, ki so tako polne zlata, da to presega meje dobrega okusa. Predvsem če pomislimo, koliko ljudi je bilo tako revnih, da niso imeli česa jesti.

Otrokom je bilo najhuje, da jim niso verjeli niti lastni starši. Kaznovali so jih, jih zapirali in zahtevali od njih, da povedo resnico, se pravi, da priznajo, da so si vse skupaj izmislili. Zato so otroci prosili našo ljubo Gospo rožnega venca oziroma Brezmadežno devico, naj naredi čudež, ki ga bodo lahko vsi videli, da jim bodo verjeli. Marija jim je obljubila, da bodo videli čudež 13. oktobra 1917. Tistega dne se je v votlini Marijinega prikazovanja Cova da Iria zbralo okrog 50.000 ljudi. Deževalo je, kakor zna samo na Portugalskem: lije kot iz škafa in videti je, da ne bo nikoli nehalo. Čakajoči so bili do kože premočeni. Potem pa so se nad njimi oblačne gmote razmaknile in zasijalo je sonce v srebrni svetlobi. Začelo je dobesedno plesati, vrtelo se je okrog svoje osi, da so ljudje z začudenjem strmeli vanj. Očividci so povedali, da so ljudje strmeli v sonce brez težav, ni jim poškodovalo oči in ni jih zaslepilo. Ko se je nenadoma umirilo, so ugotovili, da so povsem suhi.

Halucinacije 50.000 ljudi? Čeprav je čudež s plesom sonca videlo toliko ljudi, številni pastirčkom še vedno niso verjeli, to je veljalo tudi za predstavnike Rimskokatoliške cerkve. Novinarji, ki so bili prav tako prisotni, so o čudežu poročali z navdušenimi besedami. Znanstveniki so razlagali, da so bile to halucinacije ljudi, ki jih je sonce zaslepilo. Tisti, ki so videli plešoče sonce, so to zanikali. Saj ima lahko nekaj ljudi privid, a kar 50.000?

Več v Jani, št.48, 30.11.2010