Na moj zadnji dan v Ljubljani je pod oknom maminega stanovanja na Novem trgu izgubljena družinica krožila okrog avtomobila, ukleščenega z lisico. Sin je v angleščini kričal v mobilni telefon.

Na moj zadnji dan v Ljubljani je pod oknom maminega stanovanja na Novem trgu izgubljena družinica krožila okrog avtomobila, ukleščenega z lisico. Sin je v angleščini kričal v mobilni telefon. V roki je držal tisti nečitljivi in neinformativni listek brez telefonske številke in brez skice, ki ga redarji zatikajo na šipe. Šla sem k njim: »Lahko pomagam?«
 Starejša gospa je govorila z značilnim r-jem: »Čez štirri urre imamo letalo in morramo še vrrniti rrent-a car. Prri nas v Izrraelu so oznake za lisičenje takooo velike,« je raztegnila roki narazen, »in na njih je napis v treh jezikih. Smo bili navdušeni nad vašo deželo in prrijaznostjo in smo si rrekli, da morramo prriti nazaj na smučanje. Zdaj pa to.«

 Sredi turistične Ljubljane vsak dan ducati avtomobilov s tujo registracijo, številni rent-a-carji tujcev, celo motorji dobijo lisice. Redarji, nekateri pijani, krožijo in »coklajo« tudi ponoči. Eden se je hvalisal, da pobere čez dan po pet tisoč evrov globe.
 Do junija je bil Novi trg javno parkirišče z metri, še zdaj označeno na zemljevidih, ki jih deli ljubljanski turistični urad (je besno govoril ukleščen Holandec). Čez noč in brez opozorila je mesto bele črte prepleskalo z rumenimi in razposlalo redarje. Znak s prepovedjo parkiranja in slovenskim pojasnilom, za koga ne velja, zmede še Ljubljančane. Stanovalci in uslužbenci opozarjajo tujce, naj ne parkirajo. Če jih redarji prehitijo, zgubljene družinice navadnih ljudi z jokajočimi otroci postavajo. Kaj zdaj? Kam? Še Ljubljančani pri teh razkopavanjih ne znajo razložiti Grkom, Špancem, Italijanom, Belgijcem, Francozom, kako se pride »na Mačkovo«.

 Zmeda oznak. Modre, bele, rumene črte. Policista pred Ministrstvom za notranje zadeve sem vprašala: »Ne znajdem se. V čem je razlika?« »Ni je,« je rekel policist, »vse je isto, gledati morate na tablo, kjer piše, kakšen režim velja v tisti ulici.« V slovenščini. In tujci? Nemec pod maminim oknom je v trenutku, ko so mu sneli coklo, pritisnil na plin do najbližje meje: »Ne pridem več.«
 Če dobi v stari Ljubljani coklo na dan sto turistov, pa raje več, je to deset tisoč tujcev, ki so jim redarji letos uničili počitnice. Če vsak opozori deset prijateljev in sodelavcev, pa raje več, se bo naslednjo sezono vsak Evropejec izognil škodoželjni prestolnici in vsej Sloveniji. Moj Anglež, ki ljubljansko manijo lisičenja komentira kot »škandal«, me je spomnil počitnic njegovega brata v Portorožu leta 1989. Jugoslavija je takrat pobirala takso za izstop (!) iz države in mojega svaka v zadnjem trenutku na letališču opilila za deset funtov po glavi. Se ni nikdar več vrnil. Slabe izkušnje imajo dolg spomin in prijaznejših krajev ne manjka.

 Lisice imajo povsod, ampak ne »na holadri«. Britanska prometna zakonodaja zahteva po vsem parkirišču velika in jasna opozorila, ki šoferje informirajo o parkirnih omejitvah. Ta opozorila morajo biti zlahka vidna z vseh točk, kjer bi vozilo dobilo lisice. »Če pa ni nobenega svarila ali pa ni dovolj jasno, lahko šofer toži zaradi nelegalnega oviranja vozila. Če se vam zdi, da je vaša zahteva upravičena, se posvetujte z uradom za pravno pomoč ali odvetnikom« (pravni nasvet na spletni strani občine Basingstoke in Deane).
 Na Škotskem so »cokle« protizakonite, razen v redkih izjemah. V parlamentu Novega Južnega Walesa je v postopku zakon za prepoved »coklanja«. Sicer pa na e-bayu najdete pripravo, s katero lisico odstranite tako, da jo pozneje spet nevidno zvarite. In ujamete letalo.

 

Jana 37, 15. 9. 2009