Zdaj že razvpita zgodbica iz Cicibana zbuja različne občutke in sproža različne odzive. V nasprotju s pravico do otroka, imamo pravico do mnenja vsi. A preden si ga ustvarite, morate vedeti nekaj. Očka Danči in očka Tjaž sta resnična. Resnična je tudi deklica Ana. Tri leta in pol ima, modre oči in svetle lase. Njena srečna zgodba je resnična. Ali bo taka tudi ostala, pa bomo odločali vi in jaz. Njena dva očka bosta zanjo vedno skrbela in jo imela rada. Doma ji ne bo hudega. Kako pa bo na cesti, v šoli, službi? Če bomo na njeno družino kazali s prstom, če bomo svoje otroke učili nestrpnosti do nje, če bomo dopustili, da se ji kršijo pravice, bo njena sreča omadeževana. Ne zaradi svoje družine, ampak zaradi okolja, v katerem živi. To je edina, a velika skrb ljudi, ki jo imajo radi. Tudi njenega dedka Vojana, ki je zaseben, umirjen in dostojanstven gospod. A ob javnem pogromu nad svojo družino ne more ostati tiho. Želi, da vsi vedo, da jih z vsem srcem podpira tudi on.

Kako doživljate napade dela javnosti na družino z dvema istospolnima partnerjema, ki se je razvnela ob zadnji številki Cicibana? Ljudje govorijo o načelih in idejah, za vas pa so ti, ki se jim sodi, sin, zet in vnukinja.

Boleče je, kadar o moji družini govorijo, da gre za perverzijo, v resnici pa je tu le ljubezen. Matjaž in Danijel sta nora na otroke, Ano obožujeta. Bojevati sta se morala, da imata družino, in v to, kar je za večino samoumevno, vložiti veliko truda, časa in denarja. Grozljivo je gledati, kako bi njima in podobnim radi nekateri vzeli pravico do družine. Ne vem, zakaj bi bili istospolno usmerjeni kaj slabši starši. Pri starševstvu gre vendar za ljubezen, podporo in razumevanje, ne pa za spolno usmerjenost. Ali ni bolje, da imajo otroci dva starša, ki zanje skrbita in jih imata rada, in da imajo vse zakonske pravice, ki jim pripadajo, kot pa da se mora, na primer lezbijka, skrivati in ostati sama, da ne bi okolica otroka stigmatizirala? Pravice do družine ne odrekamo nobenemu alkoholiku, kriminalcu, pretepaču. Še podvomimo ne o njej. Istospolno usmerjenim pa jo nekateri vzamejo s tako lahkoto. Odzivi na zgodbico v Cicibanu so celo takšni, da otroci ne bi smeli niti vedeti, da kaj tako »groznega« obstaja. Takšnega odnosa res ne morem videti drugače kot vrsto apartheida in kot najstrašnejšo obliko razlikovanja. To mi je preprosto nerazumljivo.
Ste se zato odločili spregovoriti tudi vi?

Da. Matjaž in Danijel sta si svoje že izbojevala. Sta odrasla, samozavestna in uspešna. Ana pa je še majhna punčka, tri leta in pol ima. Zaradi nje se zdaj izpostavlja moja bivša žena, bojuje se za njene pravice. Pritiski nanjo so veliki in občudujem jo, ker je tako pogumna. Nočem, da bi kdorkoli lahko pomislil, da jim jaz ne stojim ob strani. Da je morda oče in dedek tisti »pametni« del družine, ki se je vsem skupaj odpovedal. Želim, da javnost ve, da svojo družino popolnoma podpiram.
Kako vaša Ana doživlja dva očka?

Zanjo je to nekaj popolnoma normalnega. Ana je srečna, vesela in navihana majhna deklica, ki ima vse, kar otrok potrebuje. V vrtec jo hodita iskat oba očka in nihče se ni še nikoli obregnil obnje. Matjaž in Danijel sta odločena, da ji nikoli ne bosta ničesar prikrivala, in o sebi, njima in svetu zve vse, o čemer vpraša. Zgodba iz Cicibana ni nobena pravljica, še zlasti pa ne solzava zgodbica, kot so jo nekateri poimenovali. To je Anin vsakdanjik, tako z očkoma res živijo.

Več v tiskani izdaji revije Jana, št. 11, 13.3.2012