Zgodba, čisto na kratko, je taka: Angelina Jolie je oznanila, da bo svoj scenaristični in režijski prvenec, ki govori o ljubezni med muslimanko in srbskim vojakom med vojno v Bosni, deloma posnela v Bosni. Potem so se pojavile govorice – pazite, samo govorice – da film pripoveduje o žrtvi posilstva, ki se zaljubi v svojega posiljevalca. Minister za kulturo in šport je pod pritiskom vplivne organizacije Ženske – žrtve vojne preklical že izdano dovoljenje za snemanje v Bosni. In ga samo tri pozneje, potem, ko so mu pokazali scenarij, ponovno izdal. Angelina je predvideno snemanje v Bosni z desetih dni skrajšala na tri in večino filma posnela na Madžarskem. Najbrž je hotela reči, dost mam. Štiri sarajevske vile, ki so jih nameravali Angelini ponuditi za začasen bosanski dom, ostajajo prazne.
Še bolj na kratko je (ne elegantno, a sočno) povzel dogajanje režiser Emir Kusturica: »Angelina je najebala.«

Strastno, a nemogoče: O filmu, ki je dvignil toliko prahu, vemo pravzaprav malo – na primer to, da ga vzporedno snemajo v angleščini in v bosanskem jeziku. Glavno vlogo igra sedemindvajsetletna Sarajevčanka Žana Marjanović, ki je igro študirala v New Yorku in potem diplomirala še na sarajevski Akademiji, pri nas pa jo poznamo iz koprodukcijskega  filma Srdjana Vuletića Teško je biti fin (2007).  Eno od vlog je Angelina, ki film režira, a v njem ne igra, namenila Branku Đuriću – Đuru, ki naj bi ga opazila v Nikogaršnji zemlji. Po koncu snemanja je imel Đuro za Angelino samo lepe besede. »Pozitivno me je presenetila,« je povedal bosanskim medijem. »Pričakoval sem, da bo razvajena, kot je za hollywoodsko zvezdo običajno, pa je čisto drugačna. Zelo je delovna in je velika raja, kot bi mi rekli. » Ali zelo priljudna, kot bi mi rekli. A to še ni vse: »Angelina je zelo razgledana in izobražena. Nobene potrebe nima, da bi poizvedovala o BiH in o Sarajevu. O naši zgodovini ve več od marsikaterega, ki tu živi.«

Marsikateremu, ki tam živi, je šlo to zagotovo v nos, eden od očitkov Angelini je bil namreč ta, da vtika nos v (in piše scenarije o) stvareh, o katerih nič ne ve. Ni res, pravi  Đuro.
Angelina ni veliko govorila, rekla je le, da bi bilo škoda, če bi »nepošteni pritiski, ki temeljijo na napačnih informacijah« preprečili snemanje v Bosni. »Upam, da bodo ljudje s sodbo počakali, dokler ne vidijo filma.«
Junaka filma, Srb in muslimanka, se spoznata nekaj dni pred izbruhom vojne v Bosni, ona potem konča v srbskem taborišču, kjer posiljujejo muslimanke, on jo poskuša rešiti, in med njima se rodi »strastna, a nemogoča ljubezen«.
Oh, in čisto majhno vlogo naj bi igral tudi Brad Pitt.

Zdaj lahko povemo: Medtem je film, še brez stalnega naslova, z začasnim delovnim naslovom Ljubezenska zgodba brez naslova, postal samo stranski igralec v mnogo večji, mnogo bolj zapleteni zgodbi, in bil nedolžen povod, da so bosanski mediji spregovorili o stvareh, o katerih so petnajst let previdno molčali.

Za zaplete jih po glavi zdaj obilno dobiva kulturni minister Gavrilo Grahovac, ki je podlegel političnim pritiskom, in z umikom dovoljenja (čeprav ga je potem rdečih ličk vrnil) zmagovito dosegel, da so se producenti s filmom skoraj povsem umaknili iz Bosne, s tem pa zapravil priložnost za mednarodno promocijo dežele, pa seveda tudi za lep zaslužek, ki bi ga prinesla hollywoodska snemalna ekipa.
»Nikjer drugje na svetu ne bi zahtevali scenarija,« pravi bosanski producent filma  Edin Šarkić (ki se glede tega sicer moti). »Scenarij je delo v nastajanju. Ponavadi zahtevajo sinopsis, ne scenarija. Ta se lahko spreminja še med snemanjem, lahko v montaži. Do premiere se je scenarij lahko že trinajst tisočkrat spremenil. Ampak oni so hoteli scenarij in mi smo jim dali scenarij.«
Minister ga je prebral in si premislil – a nenavadne usode izginjajočega dovoljenja v običajni maniri ministrov širom sveta ni hotel komentirati – v roke pa je scenarij očitno padel tudi drugim, saj so nekateri bosanski mediji že objavili vsebino, ki naj bi jo izvedeli od običajnih osumljencev,  »zanesljivih virov«.
Po drugi strani pa se do scenarija menda še vedno ni dokopala ženska, ki jo napadajo še bolj kot zmedenega ministra. Ženska, ki naj bi ves cirkus konec avgusta tudi sprožila: Bakira Hasečić, žrtev vojnega posilstva in voditeljica organizacije Ženske – žrtve vojne. Organizacija, pravijo, je eden najvplivnejših bosanskih lobijev,  Bakira pa naj bi imela velik – prevelik – politični vpliv. Ampak kdo bi si upal reči kaj proti žrtvam? In so bili vsi, posamezniki in mediji, previdno tiho. Do zdaj.

Me, žrtve: Če ste iz poročanja medijev dobili vtis, da se je Bosna družno dvignila proti hollywoodski vsiljivki, je napačen – Angelina in njen film imata veliko podpore, zasebne in javne. Politični tednik Dani je zgodbi namenil 16 strani in se trdno postavil na Angelinino stran. Glas je povzdignil tudi dekan sarajevske filmske Akademije Nenad Dizadarević, ki je sam zahteval, da njegovo izjavo posname televizija. »Kar se je zgodilo, je zločin nad Bosno-Hercegovino in njeno filmsko industrijo,« je zagrmel. »Sram me je tega in potencialne škode, ki jo je to povzročilo tukajšnjemu filmarstvu.«

Nič manj ostra ni bila urednica in publicistka Belma Bečirbašić, ki je raziskovala posiljevalska taborišča. »Za zgodbo o Angelini in njenem filmu je nesposobnost družbe in kulture, da gresta naprej in pustita vojno za seboj. To je prvič, da sem se lotila pisanja o pravi Bakiri in drugi plati organizacij žrtev, kajti če pišeš o drugi plati, o tem, kako izkoriščajo javno debato, so užaljeni. Kar se je dogajajo okrog tega filma, je samo izgovor. Naslednji teden se bodo spotaknili ob kaj drugega. In kar se je zgodilo v primeru Bakire je to, da je monopolizirala debato o posiljenih v Bosni.«
Bakira je priznala, da scenarija ni prebrala. Vsi njeni ugovori temeljijo na tem, kar je prebrala na internetu. A ni zato nič manj odločna: »Me, žrtve, nočemo biti tako prikazane, zato smo se pritožile.« Pritožujejo pa se tudi drugi. Čez Bakiro. Na primer Enisa Salčinović, prav tako žrtev posilstva, ki se je z Bakiro razšla leta 2006 in zdaj vodi ženski oddelek Zveze žrtev koncentracijskih taborišč. »Petdeset odstotkov žrtev, ki so me poklicale po prepiru okrog filma, mi je reklo, da Bakire ne podpirajo.« Seveda tudi njih zanima, kaj v resnici piše v scenariju, vendar pa menijo, da Hasečićeva »ne bi smela govoriti v našem imenu«.
Glas ljudstva: zanimivo je brati tudi komentarje (tujih) spletnih člankov. Če odštejemo tiste, ki Angelino Jolie odpravljajo, s »saj še igrati ne zna« in z »kaj pa ona ve o teh stvareh«, nekateri vsekakor dajejo veliko materiala za razmislek. Eni pozivajo, naj si ljudje še enkrat pogledajo Nočnega portirja (film Liliane Cavani iz leta 1974), ki tudi govori o odnosu med žrtvijo (2. svetovne) vojne  in njenega nacističnega mučitelja leta pozneje, nekateri pa menijo, da je zgodba o ženski iz taborišča za posiljevanje zares dobro povedana v filmu Grbavica Jasmile Žbanić, ki je leta 2006 dobil zlatega medveda na berlinskem festivalu (in še kup drugih nagrad). Nekateri menijo, da je težava v tem, da po petnajstih letih še nimamo prave zgodovinske distance do dogodkov: »Javnost toliko ve o nemških koncentracijskih taboriščih, da bi bila  podobna zgodba v tem okolju postavljena v znan kontekst in bi jo ljudje prepoznali kot to, kar je: namreč edinstvena in osebna zgodba. Saj nočem reči, da bi po ogledu Angelininega filmu mislili, da je bila ljubezen med žrtvijo in posiljevalcem čisto običajna stvar, gre le za to, da je v primerjavi z nacističnimi taborišči o srbskih malo znano, zato to morda ni najprimernejši kraj za začetek.«
Vredno je razmisliti tudi o zapisu ženske, ki je napisala: »Kot žrtev posilstva, a ne vojnega posilstva … nisem povsem prepričana, da ima ta zgodba srečen konec. Nihče ne more posneti filma o spolni zlorabi in pri tem zares pokazati, kako usodno to vpliva na tvoje življenje. Mislim pa, da je zelo dragoceno, če pokažeš, da si je mogoče opomoči in si ustvariti novo življenje.«