Breze so »vstopile« v njegovo družino pred leti, ko so trepetali za življenje najmlajšega sina, ki je ležal v bolnišnici zaradi vročinskih krčev. »Žena, ki je bila z njim, je skozi okno opazovala breze. Sveto zatrjuje, da so ji dajale moč, ko je spodbujala sina, naj se bori. To je bil naš prvi intenzivni stik z drevesi nasploh,« razlaga Marjan, s katerim smo se dobili pri njem doma, v idiličnem Andražu nad Polzelo. Skupaj smo se odpravili v gozd, da nam pokaže, kako si izprosi sok od belih lepotic. Sezona točenja menda traja samo dva tedna oziroma dokler drevo ne začne poganjati listov, saj sok potem greni. Strokovnjaki pravijo, da je sok limfa breze, ki se spomladi pretaka iz korenin v krošnjo. Na ta način drevo dnevno prefiltrira tudi do sto litrov vode, ki se med tem postopkom očisti in hkrati obogati z minerali ter hranili. Ljudska medicina raznih narodov omenja ugoden vpliv brezovega soka na različne zdravstvene težave: putiko, revmatična obolenja, ledvične kamne, čiščenje ledvic in jeter, prebavne motnje, razne težave s kožo, izpadanje las, pomoč pri hujšanju, obolenja dihal, skorbut, visok krvni tlak, previsok holesterol. Prav tako naj bi učinkovito razstrupljal telo. Sok uporabljajo tudi v kozmetični industriji – v šamponih in balzamih proti prhljaju. Pridobivanje zdravega napitka v svoji Slavi vojvodine Kranjske opisuje tudi Janez Vajkard Valvasor, kmet, ki je bil tako prijazen, da nam je dovolil iztočiti si nekaj soka iz ene njegovih brez, pa se je spomnil, da ga je pridobival tudi njegov stari oče. »Takrat drugih zdravil ni bilo, le tista iz narave,« je razložil. Ko je Marjan zarezal v deblo breze, smo se lahko prepričali o prijetnem in osvežilnem okusu njenega soka. Seveda je po tem, ko iz breze na ta način izprosimo sok, treba »rano« tudi zazdraviti. Vanjo lahko potisnemo cepilni moznik ali zamašek iz plute, vse pa zamažemo s cepilno smolo. Da pa breze ne poškodujemo preveč, lahko za dnevno uporabo od drevesa naprosimo sok še na nežnejši način, in sicer tako, da za prst debelo vejo zarežemo poševno in nanjo nataknemo pollitrsko plastenko, katere vrat oblepimo z debelim lepilnim trakom. V pol dneva se bo nacurljalo ravno za kozarček te tekočine. Pri Kogelnikovih je pitje in pridobivanje tega eliksirja obredno, zaradi povezovanja z naravo.
Izgorelost. Zaradi najrazličnejših težav z zdravjem v družini sta Marjan in njegova žena začela raziskovati, kako bi si lahko pomagali čim bolj naravno. Rešitve sta nekaj časa delila z drugimi ljudmi na predavanjih in delavnicah. Marjana poznamo tudi zaradi različnih projektov s kmetijami, v katerih smo v mestih s skupinskim naročanjem lahko dobili zdravo in ekološko hrano. »Želeli smo okrepiti to prvinsko vez z zemljo, ki jo kmetje še imajo.« Sodeloval je tudi v projektih odstiranja znanja prednikov: »Iskali smo korenine prednikov, njihova izročila, dediščino in ugotovili, da so imeli staroverci prav poseben, svet odnos do pokrajine, rastlin in dreves.« In medtem ko se je razdajal v raznih »humanitarnih iniciativah in projektih za lepši svet«, kjer je sicer zelo užival, je vmes pozabil na svoj svet, nase, ter se zlomil. »Iztrošil sem se, izgorel, poslabšala se mi je zmožnost pomnjenja, slabo sem se počutil, bil sem omotičen, pojavljale so se mi razne slabosti. Kot nekdanjemu športniku, maratoncu, se mi je zdelo nepojmljivo, da sem popoldne brez energije in moram počivati,« je razložil. Ker je vedel, da tako ne bo šlo naprej, je začel raziskovati. Preskušal je različne tehnike in pripravke – kisikovo terapijo, koloidno srebro, zeolit, zdravilno glino, konopljo, orgonite (zaščita pred tehničnimi sevanji), ozemljevanje, prehranjevanje z izključno ekološkimi živili, krajša obdobja postenja …
Več v reviji Zarja Jana, 20.3.2021
