AdobeStock

Ko življenje obstane v točki, ki je ne moremo spremeniti … Koliko življenj se je ustavilo v trenutku, ki ga ni bilo mogoče popraviti? Koliko ljudi hodi po svetu z odprtimi očmi, a zaprtim srcem? Koliko ljudi nosi spomin, ki traja dlje kot sam dogodek?

A ne ranijo nas dogodki. Rani nas občutek, da takrat nismo znali drugače in da si tega nikoli nismo odpustili. Da bi morali biti močnejši, glasnejši, hitrejši, boljši. Da bi morali videti prej.

In človek obstane tam, pri tistem stavku: »Moral bi.«

Ognjena ženska

5 skrivnosti Strelk: Neukročenih, strastnih in nevarnih žensk

Dolga leta, ko odpuščanje sploh ne obstaja

Ko sem bila mlajša, odpuščanja sploh nisem razumela. Zdelo se mi je skoraj nemogoče.

Spraševala sem se: Zakaj bi odpustila nekomu, ki me je ranil? Zakaj bi ranjenemu srcu naložila še milost?

Dolga leta sem verjela, da je odpuščanje enako vrnitvi odnosa, spravi, ponovnemu zaupanju. Mislila sem, da pomeni ponižanje, popuščanje, pozabo. Šele kasneje sem dojela, da je resnica ravno obratna.

Sovraštvo je najtežja torba, ki jo človek nosi

Ko nosiš sovraštvo, nosiš njih, ne sebe. Sovraštvo je kot torba brez dna. Daje ti občutek moči, a jemlje življenje. Dolgo sem verjela, da je sovraštvo nasprotje ljubezni. Da je odmik. Distanca. Mišični oklep. A resnica je tiha in neprijetna: če nekoga ljubiš … čutiš; če nekoga sovražiš … še vedno čutiš.

In jaz nisem želela čutiti nikogar, ki me je ranil. Ne v ljubezni in ne v sovraštvu. Edina pot je bila odpuščanje. Ne zaradi njih. Zaradi sebe.

Odpuščanje ni pozaba, odpuščanje je svoboda

Odpuščanje ne pomeni, da pozabite, se opravičite ali spet odprete vrata. Odpuščanje pomeni nekaj popolnoma drugega: da sprejmete, kar se je zgodilo, da odpustite sebi, ker takrat niste znali drugače, in opustite čustva, ki vam jemljejo mir.

In naj bo jasno: odpuščanje ne vrača ljudi v vaše življenje. Včasih je prav odpuščanje najmočnejša meja: Opravičilo sprejeto. Dostop zavrnjen. To ni maščevanje. To je svoboda.

Kozmični preobrat

Jutri nas čaka astrološko najbolj dramatičen dan, to je razlog, zakaj

Osebna zgodba

Kot mentorica za osebno rast, dušno preobrazbo in notranje zdravljenje sem imela klientko, ki je dvajset let nosila zamero do svojega očeta. Ko je govorila o njem, je tresla z rokami. Ko je molčala, je treslo njeno telo. Nekoč sem jo vprašala: »Kaj mislite, da bi se zgodilo, če bi spustili?«

Rekla je: »Ne vem. Nikoli si nisem dovolila pomisliti.« In potem je prišlo tiho spoznanje: »Odpustiti pomeni, da živim jaz. Ne on.« Tisto noč je prvič v dvajsetih letih spala brez bolečin v prsih. Oče ni dobil prostora nazaj. Ona ga je.

Čas ne zdravi, zdravi odločitev

Velikokrat slišimo, da čas pozdravi vse. A čas sam ne naredi ničesar. Če je rana še živa, čas samo poglobi njen koren. Resnično zdravilo je odločitev, da ne želimo več živeti včerajšnjega dneva v današnjem telesu. Ko človek odpusti, se zgodi nekaj telesnega: napetost popusti, pljuča zadihajo, um se umakne iz vojne s spominom. To ni čudež. To je inteligenca telesa, ki mu končno ni treba več nositi bremen. In če vam še ne gre, niste neuspešni. Preživeli ste tako, da ste držali spomin. Ko boste začutili varnost, bo spustilo samo. Odpuščanje ni dejanje moči. Je dejanje varnosti.

Dramatično

3 znamenja morajo vedeti, kako ravnati do 14. decembra in kaj jih čaka

Ko odpustite sebi, se vrnete k življenju

Če si dovolite, lahko prav danes izrečete tihi stavek, ki odpira nova vrata: »Lahko spustim.« Ni treba na glas. Ni treba za vedno. Dovolj je možnost.

Če ste dolgo nosili bolečino, to ni pomenilo, da ste bili šibki. To je pomenilo, da ste preživeli. Da ste hodili naprej, čeprav vas je ranilo. Da ste se borili, ko niste imeli nikogar, ki bi vas držal. Morda odpuščanje ni prišlo prej, ker vaš notranji svet ni bil dovolj varen, da bi lahko spustili. In če danes čutite premik, ni naključje. To pomeni, da ste prvič dovolj močni, da obrambe ne potrebujete več za zaščito svojega srca.

Odpuščanje ni faza »počutim se bolje«. To je ustvarjanje nove realnosti.

Ko spustite, kar vas je držalo, se preteklost neha oglašati, sedanjost se odpre, prihodnost pa končno dobi prostor. Če čutite, da potrebujete prostor, kjer vas nekdo drži, razume in nežno vodi skozi ta proces, vam lahko pomagam. Ne zato, da bi pozabili. Ampak zato, da bi končno začeli živeti. In potem pride tišina. Ne tišina praznine. Tišina miru.

Odpuščanje ni končni cilj. Je pot domov. Ko si odpustite, vam ni treba več preživeti. Začnete živeti. *

oa