Kaj se zgodi, če travme nikoli ne predelamo?
Boleče izkušnje pogosto potisnemo stran in upamo, da bodo izzvenele same. A nepredelana travma se običajno pokaže tam, kjer jo najmanj pričakujemo.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Nekateri dogodki nas zaznamujejo bolj, kot si želimo priznati. Včasih gre za nekaj očitnega: prometno nesrečo, izgubo bližnjega, nasilje ali obdobje, ko smo se počutili ogrožene. Drugič pa za izkušnje, ki jih dolgo sploh ne imenujemo travma. Leta kritike v otroštvu. Odraščanje ob nepredvidljivem staršu. Obdobje, ko smo morali biti ves čas močni, ker druge možnosti preprosto ni bilo.
Mnogi verjamejo, da čas zaceli vse rane. Da bodo boleče izkušnje izgubile moč, če jih bomo pustili pri miru. Toda psihologija kaže drugačno zgodbo. Travma ni le spomin na nekaj, kar se je zgodilo, ampak je tudi način, kako je naš živčni sistem tisti dogodek shranil in kako se nanj še vedno odziva. Tako se pogosto zgodi, da je dogodek že zdavnaj mimo, naše telo pa se še vedno obnaša, kot da nevarnost ni zares minila.
Kaj sploh pomeni, da travma ni predelana?
Predelava travme ne pomeni, da neprijetne spomine enostavno izbrišemo ali jih pozabimo. Predelana travma pomeni, da je težka izkušnja sicer še vedno del naše življenjske zgodbe, a ne vodi več naših odzivov in ne usmerja več naših odločitev, odnosov ter občutka varnosti.
Spomin ostane, vendar nas ne preplavi več. Lahko govorimo o njem, ne da bi nas popolnoma odnesel nazaj v tisti trenutek. Dogodek je v preteklosti tudi za naš živčni sistem, ne le za naš koledar.
Kadar pa travme ne predelamo, del nas pogosto ostane ujet v pretekli izkušnji. Ne nujno zavestno, največkrat se kaže skozi občutke, reakcije in vedenja, ki jih težko razumemo.
PREBERITE TUDI:
Nevarnost začnemo videti tam, kjer je ni
Ena najpogostejših posledic nepredelane travme je povečana občutljivost za grožnjo.
Nekdo, ki je bil v preteklosti večkrat zavrnjen, lahko v povsem običajnem sporočilu zazna kritiko. Oseba, ki je doživela izdajo, lahko v novem odnosu ves čas išče znake, da bo ponovno prizadeta. Nekdo, ki je odraščal v kaotičnem okolju, lahko tudi v mirnih obdobjih težko sprosti napetost.
Razumski del pogosto ve, da ni razloga za alarm, telo pa pošilja drugačno sporočilo.
Travma se pogosto skriva v odnosih
Marsikdo misli, da je travma nekaj, kar se dogaja samo znotraj posameznika, v resnici pa jo pogosto najbolj opazimo v odnosih.
Nekateri se začnejo pretirano prilagajati. Drugi težko zaupajo. Tretji se umaknejo takoj, ko postane odnos bolj intimen. Nekdo lahko postane pretirano samostojen in pomoč dojema kot nevarnost. Drug se oklepa odnosov, ker ga preganja strah pred zapuščenostjo.
Pogosto ne gre za zavestno izbiro. Gre za načine zaščite, ki so nam nekoč pomagali preživeti težko obdobje, danes pa postajajo ovira.
Telo si zapomni več, kot se zavedamo
Travma ni shranjena le v naših mislih. Raziskave že dolgo kažejo, da lahko vpliva tudi na telesno počutje.
Dolgotrajna napetost, težave s spanjem, občutek stalne utrujenosti, pretirana odzivnost na stres, prebavne težave ali občutek, da se nikoli zares ne sprostimo, so lahko povezani z dejstvom, da živčni sistem ostaja v pripravljenosti. Telo še vedno pričakuje nevarnost, čeprav je ta že zdavnaj mimo.
To ne pomeni, da je vsaka telesna težava posledica travme. Pomeni pa, da med psihološkimi izkušnjami in telesom obstaja zelo tesna povezava.
Zakaj potlačitev običajno ne deluje
Veliko ljudi poskuša boleče izkušnje preprosto odriniti stran. Ne govorijo o njih, ne razmišljajo o njih, le poskušajo živeti naprej. To lahko nekaj časa deluje.
Težava pa je v tem, da potlačitev ni isto kot predelava. Kar je potisnjeno iz zavesti, pogosto še vedno podzavestno vpliva na naše življenje. Lahko se vrača skozi tesnobo, nenadne čustvene odzive, pretiran nadzor, izogibanje določenim situacijam ali občutek, da nas nekaj nenehno obremenjuje, čeprav ne znamo povedati, kaj.
Zato psihoterapevti pogosto pravijo, da se nepredelana bolečina rada vrača skozi stranska vrata.
Dobra novica: preteklost ni enaka usodi
Za vse, ki so doživeli travmo, je dobra novica, da posledice niso nujno trajna obsodba. Človeški možgani in živčni sistem ostajajo neverjetno prilagodljivi tudi v odraslosti. Ko začnemo razumeti svoje odzive, prepoznavati sprožilce in ustvarjati občutek varnosti, lahko postopoma spremenimo tudi vzorce, ki so nastali kot posledica preteklih izkušenj.
Včasih je največji znak okrevanja prav to, da se ob spominu na težko izkušnjo ne vprašamo več: »Zakaj se mi je to zgodilo?« ampak: »Kaj sem se iz tega naučil in kako želim živeti naprej?«
Največje spoznanje pri travmi ni, da nas je nekaj nekoč bolelo. To navadno vemo. Težje je prepoznati, da lahko preteklost še vedno odloča namesto nas.
Ko se prehitro umaknemo, ko v odnosu pričakujemo zavrnitev, ko ne znamo počivati brez občutka krivde, ko se razjezimo bolj, kot bi si želeli, ali ko nas bližina prestraši bolj kot samota, se pogosto ne odzivamo samo na sedanji trenutek. Odziva se tudi del nas, ki se je nekoč naučil, da mora biti ves čas na preži.
Zato predelava travme ne pomeni, da izbrišemo, kar se je zgodilo. Pomeni, da sedanjosti vrnemo pravico, da ni več talka preteklosti.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
