##IMAGE-3301398##

Danes bi se moralo na krškem okrožnem sodišču nadaljevati sojenje nekdanjima blagajničarkama sindikata Vipap Marinki Šeško in Tatjani Podgoršek. A je obravnava že drugič odpadla: tokrat zaradi nujne zadržanosti zagovornika ene od obdolženih, sicer pa je glede na razplet dogodkov na prejšnjih narokih pričakovati zaključek sojenja; pričati mora namreč še sodna izvedenka, potem pa bo padla odločitev, ali sta blagajničarki krivi.

Nekdanji sindikalni blagajničarki iz papirnice Vipap Marinka Šeško in Tatjana Podgoršek naj bi v devetih letih sindikalno blagajno oželi za 140 tisoč evrov, saj sta denar jemali iz sklada za kolektivno samopomoč, del očitanega dolga pa se nanaša tudi na primanjkljaj pri trženju počitniških kapacitet.

Zadeva se nanaša na čas od 1997 do 2005 – zaradi časovne oddaljenosti je del obtožnice, ki se nanaša na leta 1997, 1998 in 1999, zastaral, a kljub temu večji del ostaja, za očitke, ki jima jih pripisuje obtožnica, pa jima po kazenskem zakoniku grozita dve oziroma pet let zaporne kazni.

S preteklih sojenj

Tatjana Podgoršek, ki jo obtožnica bremeni, da je iz sklada sindikalne pomoči vzela nekaj manj kot 80 tisoč evrov, je na prvi obravnavi dejanje priznala:

»Priznam vse, kar sem naredila in dejanje obžalujem. Sem se pa s sindikatom že izvensodno poravnala in v ta namen vzela kredit. Ko sva šla leta 2005, ko je bil ugotovljen manjko, s predsednikom sindikata Romanom Molanom skozi postavke, sem nase prevzela vse, kar sem res vzela, pa tudi tisto, za kar ni bilo ustrezne dokumentacije. Nisem pa vzela nič iz blagajne iz trženja počitniških kapacitet.«

Podgorškova je bila blagajničarka sindikata od leta 1995, z izplačilom nagrade pa se je začelo leta 1997, v začetku ji je pripadalo 150 mark na mesec.

»To me je začelo privlačiti, začela sem dvigovati denar zase, da sem si kupovala lepe stvari: obleke, obutev. Postala sem obsedena s tem, čeprav denarja nisem rabila.« A denarja ni jemala le za svoje potrebe, pač pa ga je izplačevala tudi Šeškovi, ki je bila Podgorškovi nadrejena. »Ne le za potrebe sindikata. Ob takšnih izplačilih je vedno govorila, da bo denar vrnila, da bo prinesla ustrezne sklepe…. Pa jih ni.«

Denar je hotela vrniti ob upokojitvi

Marinka Šeško naj bi iz blagajne za kolektivno samopomoč vzela 40 tisoč evrov. »Honorarno sem upravljala z blagajno od leta 1992. Delo sem opravljala pošteno, ko pa sem prišla v finančno krizo, sem predsednika Molana prosila, da si sposodim 450 tisoč tolarjev, kar bom vrnila do upokojitve.«

Potem si je denar še večkrat izposodila. Je pa leto pred upokojitvijo ostala brez zaposlitve, takrat pa je ugotovila, da je dolg tolikšen, da ga ne bo mogla vrniti. »Takrat sem naredila največjo napako: popravila sem kartice stanja članarine.«

To so kasneje v sindikatu tudi ugotovili in Šeškova je dostavila prave kartice. Je pa tudi Šeškova zanikala očitke iz dela obtožnice, ki jih hoče naprtiti še manjko v blagajni letovanj delavcev v Rovinju in Nerezinah.

»Pod vodstvom Molana se je delalo zelo malomarno in površno, zato me čudi, da vso krivdo vali name in na Podgorškovo. Resda sem si sposodila denar, ki sem ga nameravala vrniti, ker pa je izsiljevanje sindikata in gospoda Molana postajalo vse večje in neresnično, saj je bil ob vsakem srečanju znesek večji, sem novembra 2005 šla na policijo Krško in vprašala za nasvet. Rekli so mi, naj plačam, kolikor mislim, da sem dolžna, in počakam, kaj bodo ukrenili. Plačala sem več kot 7,4 milijona tolarjev, na podlagi tega nakazila pa je sindikat vložil ovadbo. Sem pa vrnila več, kot sem vzela in za to najela kredit. Če mi dokažejo, da je moj dolg večji, bom ponovno najela kredit in vrnila tudi to.«

Sta pa obe odločno zanikali odgovornost za primanjkljaj v blagajni trženja počitniških kapacitet. Denar, ki so ga nosili delavci za plačilo letovanj, je sicer prejemala večinoma Šeškova, zato je delavcem napisala blagajniški prejemek, denar pa odnesla Podgorškovi, ki ga je položila na transakcijski račun sindikata. A ni šel ves denar na račun: del gotovine je namreč izročala tudi predsedniku Romanu Molanu za nabavo opreme in drugih potrebnih materialov za letovanja, vendar sta ga morali blagajničarki večkrat prositi, naj prinese račune. »Po vztrajnem prigovarjanju pa je prinesel račun, ki se je glasil na njegovo ime, ne pa na sindikat,« je pojasnila Šeškova, ki si je sicer v času svojega blagajniškega dela v sindikatu vse pridno beležila v notesnik, ki ga je, ko je izgubila službo, pustila na delovnem mestu, ko pa je hotela med dogovarjanjem za izvensodno poravnavo priti do dokumentacije, ji je Molan povedal, da so vse sindikalne dokumente iz njene pisarne zažgali…..

Pričal je tudi Molan

»Nihče od nas se ni nikoli ukvarjal s finančnim stanjem sindikata, ukvarjali smo se namreč s povsem drugimi problemi; z reševanjem proizvodnje celuloze in vprašanjem, kako obdržati delovna mesta. Finance pa sem zaupal Šeškovi, ki je posle kakovostno in zelo precizno vodila. Bila je moja desna in leva roka,« je zadevo na sodišču komentiral Roman Molan, ki je bil predsednik sindikata tudi v letih od 1997 do 2005, v času torej, ko naj bi mimo sindikalne blagajne v privat žepe dveh blagajničark odteklo kar 29 milijonov tolarjev.

Nepravilnosti v sindikalni blagajni so ugotovili nekaj dni pred upokojitvijo Marinke Šeško, ki je takrat prišla do Molana in mu povedala, da nekaj ni v redu z blagajno. »Ko je spraznila pisarno, smo šele začeli iskati dokumentacijo. Šeškova je pri primopredaji izročila ponarejene sindikalne kartice, ko pa je prinesla prave kartice, smo prišli do povsem drugih zneskov. Kmalu se je pokazalo, da je v zadevo vključena tudi Tatjana Podgoršek, ki je, ko sem prišel k njej, na mizo dala vse podatke. Podgorškova je imela svojo evidenco, iz katere je bilo očitno, kdaj je dvignila denar zase, kdaj za Šeškovo in kdaj za potrebe kolektivne samopomoči, nase je prevzela celo zneske, za katere ni vedela, komu so bili izplačani. V enem primeru smo potem našli račun, za kaj je bil porabljen denar, čeprav ga je prevzela nase,« je pojasnjeval Molan, ki ni vedel, kam so izginili določeni dokumenti, med njimi tudi blagajniški izdatki, ki so bili sicer sproti vestno pisani.

»Šeškovo smo prosili, naj izroči te papirje, pa jih ni imela. Prekopali smo vse arhive, a jih nismo našli.« Na prejšnji obravnavi je Šeškova dejala, da je, ko je že zapustila delovno mesto, Molana prosila za dokumente in njeno beležnico, ki da so vsi v pisarni, pa ji je Molan, tako je dejala sama, rekel, da ni nobene dokumentacije več, ker se je v pisarno že vselila naslednica in se je že vse uničilo. Molan: »Tega ji nisem rekel. Nobene dokumentacije nismo uničili.«

Če je sindikat uspel razčistiti dolg s Podgorškovo in z njo sklenil tudi poravnavo, pa do končnega dolga niso prišli s Šeškovo, saj ni bilo dokumentacije za blagajno sindikalnega letovanja. Glede na to, da so se nepravilnosti dogajale kar devet let, je zanimivo, zakaj zaključni račun ni nikoli pokazal nepravilnosti: »Za stanje računa se nisem zanimal, sta pa Podgorškova in Šeškova zaključni račun vsako leto naredili, bil je pač pozitiven. Sicer pa smo Šeškovi vsi neizmerno zaupali, zato so me odkritja zelo šokirala.«

Kot kaže, je bilo že v tisto obdobje zaznamovano z neplačilom članarine Pergamu, za nakazila pa je bila zadolžena Podgorškova. »Če bi denar nakazovali v Ljubljano, v blagajni ne bi bilo denarja za zasebne potrebe, saj bi ga potem zmanjkalo za tekoče delovanje sindikata in za kredite za počitniške kapacitete,« je razmišljal Molan, ki pa po končani obravnavi ni želel komentirati aktualne afere. »Ko bo ta dobila končni epilog, bom povedal svoje mnenje; za celo obdobje svojega delovanja kot za dosežke. Zatrdim pa lahko, da sem delal v dobro ljudi in se nisem okoriščal.«