Profimedia

Ester Perel, svetovno znana terapevtka, v svojih intervjujih pogosto govori o tem, zakaj do konfliktov sploh pride. Čeprav se osredotoča na partnerske odnose, njene ugotovitve zlahka prenesemo tudi v službeno okolje.

Kaj pravi Ester Perel o konfliktih?

Najprej to: konflikti so neizogibni – in celo nujni za zdrave odnose. Ključno pa je, kako jih rešujemo.

Do razlik v mnenjih bo vedno prihajalo. To je povsem naravno. A način, kako se odzovemo na te razlike, določa kakovost odnosov – tako zasebnih kot delovnih.

Tudi na sestankih, projektih ali pri vsakdanjem sodelovanju se nesoglasja dogajajo. Obstaja veliko tehnik za njihovo razreševanje, a vse temeljijo na istem izhodišču: spoštovanju, sprejemanju različnosti in iskanju skupnih rešitev.

Konflikt ni bitka med »mojo« in »tvojo« resnico. Prav razprava o razlikah nas lahko pripelje do tretje, veliko boljše možnosti – ki je sami morda sploh ne bi predvideli.

Med kakšnimi sogovorniki se najpogosteje razvije konflikt?

Konflikti se najpogosteje pojavijo med ljudmi, ki:

• imajo drugačno mnenje kot večina,
• morajo imeti vedno prav,
• vedno vsemu nasprotujejo.

Se kje prepoznate? Imate težave s kom, ki prihaja iz ene od teh skupin?

Ljudje z drugačnim mnenjem so pogosto tisti, ki jih je vredno poslušati. Njihov pogled lahko osvetli del problema, ki smo ga prej spregledali. Tudi če se z njimi ne strinjamo – poslušajmo.

Arhiv naročnika

Tisti, ki morajo vedno imeti prav, so precej bolj zahtevni sogovorniki. Pogosto niso pripravljeni na iskren dialog. Njihova potreba po potrditvi jih vodi v postavljanje sebe kot avtoritete. Ne zavedajo se, da si s tem rušijo zaupanje in zapirajo vrata povezovanja. Ljudje bi jim prisluhnili – če ne bi bili tako napadalni in vsiljivi.

Potem pa so tu še tisti, ki nasprotujejo iz principa – kot šport. Tudi sama imam kar nekaj te »bolezni«. :) Prijateljica, psihoterapevtka, mi je nekoč rekla: »To je tvoj notranji najstnik – upornik, ki mora za vsako ceno biti proti.« In res – ko me kdo pritisne ob zid ali sili v nekaj, takoj začnem nasprotovati. Včasih celo govorim stvari, s katerimi se sploh ne strinjam. Samo zato, da sem proti.

Se prepoznate?

Verjetno se vsi kdaj najdemo v kateri od teh vlog. Včasih vztrajamo pri svojem iz čiste trme, ker bi se sicer počutili poražene. Kot da bi z umikom izgubili del lastne vrednosti.

Spomnite se kakega takega pogovora. Kaj je oseba s takim vedenjem izgubila v vaših očeh? Kaj pa ste vi pri sebi ohranili? Na to sama pogosto pomislim, ko me zagrabi notranja trma.

Kaj se skriva za izjavo »Ne maram konfliktov«?

To prepričanje je pogosto prisotno v poslovnem okolju – še posebej pri ljudeh, ki delajo z močnimi osebnostmi ali celo z nasilneži. Takšni se razbohotijo prav tam, kjer ljudje ne znajo postaviti meja in se konflikta ustrašijo.

V resnici se za izjavo »Ne maram konfliktov« pogosto skriva strah, da bo nekdo zadel našo šibko točko in jo izrekel na glas. Bojimo se, da bi to slišali še drugi – in verjeli. Zato raje utihnemo, se umaknemo in odpovemo bitki, še preden se sploh začne.

Idealno razreševanje konfliktov

Če bi živeli v idealnem svetu, bi konflikte pozdravljali kot priložnosti za poglobljen pogovor. Podelili bi si mnenja o zadevi, dogodku, vedenju – in se pomaknili bližje razumevanju.

A ker smo pogosto obremenjeni s težavami, povezanimi z lastno vrednostjo, se takemu pogovoru izognemo.

Sama priznam, da včasih nisem najbolj artikulirana, ko gre za zame pomembne teme. Če me stvar preveč zadene, zmrznem. Ali pobegnem. In če mi kdo v tem stanju sledi in pritiska naprej … obstaja velika možnost, da sledi čustven izbruh. Ki se ga kasneje – seveda – sramujem.

Ester Perel pravi, da se konflikti najpogosteje razvijejo na tri načine:

1. v odprt spor,
2. v umik obeh udeležencev,
3. v umik enega – in zasledovanje drugega.

Kje se največkrat najdete vi? Jaz? Odvisno od osebe in situacije. Z nekaterimi se brez težav sporečem. Z drugimi pobegnem. In z redkimi zmorem ostati v dialogu, dokler ne prideva do skupnega razumevanja.

Profimedia

Kaj je v ozadju konfliktov?

Po opažanjih Perelove se konflikti skoraj vedno vrtijo okoli treh tem:

• moč in kontrola,
• spoštovanje in priznanje,
• bližina in skrb.

V poslovnem okolju najpogosteje trčimo ob prvi dve. Vztrajamo pri svojem, ker iščemo občutek (pre)moči. Ker dvomimo, da nas kdo spoštuje. Ali pa nas preprosto zaboli, če imamo občutek, da ljudem ni mar za nas.

Vse to je povezano z našo ranljivostjo. In ker ne želimo, da bi bila razkrita, jo zakrivamo – z besedami, z dejanji, z masko prepričanosti, z izbruhi moči ali pa s fizičnim in čustvenim umikom.

Kako torej razreševati konflikte?

Ne poskušajte jih reševati, ko ste čustveno razrvani. Takrat ste najbolj ranljivi – in najmanj učinkoviti. Eden se bo razjezil, drugi se bo zaprl, tretji jokal. Skoraj vedno bo nekdo odšel poražen.

Veliko bolj modro je, da takrat preprosto rečete:

»Trenutno nisem v stanju, da bi o tem mirno govorila. Predlagam, da nadaljujeva čez nekaj ur/dni.«

Tako omogočimo, da pogovor ostane pogovor – in ne postane bitka.

Konflikt sam po sebi ni sovražnik. Način, kako se z njim soočimo, pa lahko spremeni vse. Če znamo z njim delati, ga »odložiti na mizo« in se o njem mirno pogovoriti, nas lahko pripelje do presenetljivo dobrih rešitev – in do boljših odnosov.