Lili je rojena pustolovka in svojo dušo je poklonila oblakom. Sicer je rojena Brežičanka, ki je trideset let živela v Beogradu. Po končani osnovni in srednji pedagoški šoli je uspešno zaključila višjo pedagoško šolo za poklic vzgojiteljice, in si pridobila 6. stopnjo izobrazbe. Čeprav svojega pedagoškega poklica ni nikoli opravljala, je ostala razumevajoča in širokega srca …

Kako ste se srečali s poklicem stevardese? Naključno, priložnostno ali načrtno?

S poklicem stevardese sem se srečala prvič s prvim avionskim poletom že v osnovni šoli. Navdušenje nad tem poklicem je v meni dozorevalo več let, nato pa sem kasneje naključno zasledila pri enem od dnevnih časopisov razpis za stevardese takratne JAT. Takoj sem v sebi začutila, da si to močno želim in sem se bila pripravljena tudi boriti. Dejansko sem kot otrok od nekdaj imela veliko energije in po končanem šolanju vedela, da poklic vzgojiteljice ni dovolj razgiban zame.

Kaj je bilo potrebno, da ste lahko postali stevardesa? Kakšni so bili postopki … zahteve glede izobrazbe, izgleda …?

Moral si imeti končano srednjo šolo, čeprav so imeli prednost tisti z višjo ali visokošolsko izobrazbo, znati vsaj dva tuja jezika, moral si biti popolnoma zdrav, v dobri kondiciji, prijetnega izgleda, v višino meriti vsaj 170 cm za ženske, biti pripravljen za veliko odsotnost od doma, prijazen in psihično stabilen ter predvsem komunikativen. Opravljali so tudi kondicijske teste kot npr. plavanje in z odliko opraviti psihološke teste.

Kako je potekal vaš »izbor« in kako »huda« je bila  »konkurenca« ?
Je šlo morda morda tudi za neke vrste lepotnega tekmovanja?

Lahko rečem, da je bila zelo velika konkurenca, prijavljenih je bilo 1000 kandidatov, sprejetih samo 100. Začelo se je z razgovorom, ki je trajal najmanj 15 min, od tega zakaj sem se prijavila, kaj pričakujem, ali sem pripravljena na timsko delo, na veliko odsotnost od doma, kako so starši reagirali ko sem jim povedala, da sem se prijavila. 

Izobraževanje je potekalo 6 mesecev v sklopu prostorov letalske družbe JAT, usposabljanje je bilo teoretično in praktično. Teoretično – poznavanje celotne opreme različnih tipov letal, njihova uporabnost, obvladovanje različnih situacij (ranjen potnik, agresiven potnik, možnost ugrabitve, podtaknjena eksplozivna naprava …) Praktično – evakuacije na suhem, evakuacije na vodi.

Kakšne vse lastnosti mora imeti oseba za tak poklic?

Psihična stabilnost na visoki ravni, potrpežljivost, komunikativnost, prijaznost.
Najprej moraš biti popolnoma zdrav, imeti veliko željo, psihično stabilnost na visoki ravni, prijaznost, potrpežljivost, komunikativnost, dobro obvladovanje stresnih situacij.

Predvsem si predstavljamo stevardese kot ženski poklic. Pa obstajajo tudi stevardi, kajne?

Ja, obstajajo tudi stevardi, ampak v veliko manjšem številu kot stevardese, mogoče zaradi premajhne vztrajnosti, zaradi večje odsotnosti od doma in nezmožnosti za kvalitetno zvezo in partnerstvo. Poklic pa zahteva tudi zelo veliko veliko odrekanja.

V 15-tih letih ste prepotovali kar nekaj sveta …

Res je. Skoraj cel svet razen Južne Amerike in Japonske. Verjetno imam potovanje nekje začrtano v genih, sicer kot otrok sem del otroštva preživela v Afriki, od 5. razreda osnovne šole do konca. Živela sem v Zambiji, ker je gradbeno podjetje, v katerem je delal moj oče, dobilo priložnost za delo. Afrika me je čisto očarala, to je edinstven kontinent, ki se ne more primerjati z nobenim drugim. Safariji, Viktorijini slapovi …

Katera država, mesto ali kraj vam je ostal najbolj v spominu, kam ste se radi vračali?

Amerika, Singapore in Dubai, Avstralija, različne kulture, veliko znamenitosti, lepih peščenih plaž. Obisk Disneylanda v Los Angelesu me je vrnil v čas otroštva in pravljic, pravljičnih junakov. Zvezde v Beverly Hillsu na Hollywoodske igralce. V Kitajski znani kitajski zid, ki se edini vidi iz lune, veličastno.

Kaj vam je v teh letih službovanja kot stevardesa ostalo najbolj v spominu?

Spoznavanje novih držav, njihove kulture, kulinarike, naravne lepote in znamenitosti. V Singaporju sem prvič v življenju poskusila juho iz morskega psa, ki je odličnega okusa. V Avstraliji čudežna operna hiša, pa najvišja stavba na svetu, kjer sem v restavraciji na vrhu z čudovitim pogledom na Sydney jedla sladoledno kupo. V Dubaju – dolge peščene plaže.

Bi se danes še odločiti za ta poklic, kot ste se v mladosti? Ima zagotovo dobre in slabe strani?

Brez dvoma bi se še enkrat podala v te vode, ne glede na vse lepe in manj lepe situacije, veliko odsotnostjo od doma, pomanjkanja privatnega življenja, brez določenega delovnega časa 8 ur … A to je bil za mene način življenja vseh 15 let, naj se sliši še tako veliko, meni je bilo kot sanje …

Ste v življenju zaradi letenja morda kaj zamudili, obžalovali …?

Edino obžalujem to, da si nisem ustvarila družino. Celo svojo osebnost sem dala v ta poklic, res sem ga opravljala z ogromno ljubeznijo in predanostjo. Ogromno sem se naučila in vse to mi je pomagalo naprej v življenju. Ampak ne glede na vse mi definitivno ni žal.

Bi kaj svetovali mladim dekletom glede tega poklica?

Nasvet za vsa dekleta, ki imajo rade dinamično službo, veliko odrekanja. To je zelo lep poklic in hkrati zelo zahteven, privabi veliko pozornost kamorkoli greš. Vedno moraš biti urejen, nasmejan, vljuden, vedno na voljo potnikom, ker je on številka ena … Dan končaš šele takrat, ko vsi potniki zapustijo letalo in prispeš v hotelsko sobo, do naslednjega poleta …