Arhiv Štajerskega Tednika

Skozi skoraj že pozabljene običaje je bilo z uporabo starih strojev in orodja prikazano vse: kako pšenico požeti, povezati, postaviti v snope, naložiti na voz, jo s konji pripeljati do mlatilne in zmlatiti. »Mladi, kakor jim mi pravimo – to so sicer ljudje stari že petdeset, pa še malo zraven – so rekli, da si želijo, da prireditev postane tradicionalna,« je povedal Viktor Munda, eden od »krivcev« za prireditev, ki je že med samim dogajanjem proučeval možnosti, kako že tako bogato predstavitev po enoletni pavzi do naslednjega leta še izboljšati.

Mlatili so skozi celo leto

»Pri nas doma v Vodrancih smo imeli prvo mlatilnico na motor že okoli leta 1936, mlatilo se je cel čas z malimi prekinitvami za časa okupacije, saj je pšenica morala biti omlačena, da smo ljudje imeli kaj jesti,« je spomine na stare čase in na očeta Frančeka Munda obujal sin Viktor. »Nekoč je mlatev pšenice trajala po šest tednov. Najprej pa je prišla na vrsto repica, nato ječmen in rž. Mlat se je zavlekla vse do velike maše pa še čez. Jeseni se je mlatila ajda, še prej proso. Mlatilničarji so mlatili praktično celo leto. Mlatilnice so bile postavljene, vse drugo pa se je sproti vozilo zraven. Vzporednice med žetvijo nekoč in danes težko potegnemo. Včasih je bilo delo mlatičev zelo težko, vročina, prah, fizični napor, ampak ljudje so bili temu navajeni, pa tudi dosti več jih je bilo, tako da so se pri delu menjavali,« je še povedal 88-letni Viktor Munda, ki so mu na mlačev iz mladih let ostali lepi spomini, pa tudi prve Vodrajnske, na kateri je kosil skupaj z leto dni mlajšim Frančkom Tropom, sigurno ne bo pozabil nikoli.

Nekoč pod streho mlatilno, danes avtomobil

Preberite več v Štajerskem Tedniku