V okviru predavanj za prostovoljke in ostalih zainteresiranih smo v brežiški enoti Večgeneracijskega centra Posavje, v goste povabili prof. dr. Jano Goriup, da z nami podeli svoja razmišljanja in poglede o starejših.

Jana Goriup je profesorica na večih fakultetah in hkrati predstojnica oddelka za socialno gerontologijo na Alma Mater Europaea. Sociologinja, ki vselej zna navdahniti s svojim iskrenim, odprtim, a vendar kritičnim pogledom na staranje in na odnos do starejših v naši družbi, je tudi tokrat odprla še kako aktualno temo o starejših in njihovi osamljenosti, stiskah in tesnobah.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Obdobje, ki je vsaj delno za nami, nam je za določen čas odvzelo stike in druženja. Marsikoga pa tudi izpostavilo občutku osamljenosti, samote, tesnobe in še čemu. Marsikateri starejši so v tem obdobju ravno te občutke, ki jih že sicer doživljajo, doživeli še intenzivneje. Fizična izolacija je za marsikoga pomenila tudi čustveno in socialno izolacijo. Kar pa lahko pri starejših še poglobi morebitno stisko in tako vodi v različna tesnobna in depresivna stanja. Goriupova je tako spregovorila o tem, kako starejši doživljajo tesnobo, kako jo lahko prepoznavamo in kako pomagamo. Pravi, da je v življenju več prelomnih točk, ki vodijo v občutek osamljenosti; to je lahko najprej upokojitev, »prazno gnezdo«, ko se otroci odselijo, posebej boleča pa je izguba partnerja ali težka bolezen. Takšna stanja pogosto spremljajo tesnobna stanja in depresivnost. Če imamo koga, s katerim to delimo, se ta stiska lahko zmanjša, če pa smo ob tem sami, se stiska le še poglablja. Spregovorila je tudi o depresiji pri starejših, njenih vzrokih, znakih in pomoči. Nanjo pa se vežejo tudi različno strahovi (pred boleznijo, pred staranjem in pred umiranjem, pred osamljenostjo, pred nemočjo …), ki jih lahko že s pogovorom precej omilimo. Zagotovo pa je najboljša preventiva pred osamljenostjo druženje, povezovanje in pogovor.

In nenazadnje, starejši umirajo tudi zaradi osamljenosti in ne samo zaradi bolezni. In ta podatek nam mora biti v izziv, da na področju preprečevanja osamljenosti starejših naredimo še kakšen korak. Morda kakšen korak lahko naredimo tudi s tem, da o tem spregovorimo in o tem ozaveščamo. Verjamem, da je tudi to predavanje bilo izhodiščna točka, posebej za tiste, ki tudi na terenu skrbijo za starejše, bodisi z obiskom ali zgolj telefonskim klicem in tako pomagajo zmanjševati občutek osamljenosti.