Pred nekaj dnevi sem se ustavil v eni od dolenjskih gostiln. Razgreta druščina je kritizirala oblast in cigane in seveda tudi mene, ker naj bi bil njihov zagovornik. Moram priznati, da je bilo hudo. Hvala bogu, da je imel gostilničar veliko dobrega vina, ki je razvnete gospode kmalu raznežil, da so začeli po težki debati peti partizanske pesmi – od Hej brigad dalje in vse do nacionalno obarvanih domovinskih pesmi – Janez kranjski Janez … In to je bilo krivo, da sem napisal to kolumno.

V zvezi s socializacijo Romov je bilo že veliko napisanega in tudi že kar nekaj narejenega. Mnenja sem, da je v zadnjih 30 letih prišlo do velikih sprememb: Romi so se v tem obdobju iz šotorov in barak preselili v zidane hiše, njihov standard se je močno povečal – prej so bili cigani, raztrgani potepuhi, berači, zdaj so Romi, so bolj urejeni, imajo stalno bivališče, dobre avtomobile, otroci hodijo v vrtce, v šole ... Njihova življenjska raven se je kar nekajkrat povečala.

Velik romski problem je zaposlitev, ki je v bistvu sploh ni, le nekaj mladih ljudi je vključenih v nekakšne programe, kjer je delo slabo plačano – manj kot znaša socialna pomoč, kar pa ni stimulativno. Tisti, ki delajo, so največkrat tarče posmeha od tistih, ki ne delajo. Vsi vemo, da je težko preživeti brez mesečnega dohodka, kaj šele, da v takšnem položaju gradiš hišo, opremljaš stanovanje, vzdržuješ drag pogolten avto. In to nekaterim uspeva. V vsakem romskem naselju je nekaj takšnih »tajkunov«. Kako jim to uspeva, to je vprašanje, ki bega ljudi in meče slabo luč na vso romsko srenjo …

Veliko mojih sosedov, vsi Dolenjci in še kdo, se sprašuje o tem fenomenu, o tem, kako so si lahko POSAMEZNIKI iz čistega niča ustvarili bogastvo. Tudi jaz se sprašujem in ne morem dojeti, kako si lahko s socialno podporo kupiš avto, vreden več kot 10.000 evrov, zgradiš vilo … Ljudje opravičeno sumijo, saj obstaja veliko indicev, da se nekateri Romi ukvarjajo z donosnejšim poslom, kot je pometanje cest, nabiranje odpadnih surovin in zelišč. Vrabci o tem čivkajo že leta in leta, da so si ti romane raja* ustvarili premoženje z nekakšnim izvrševanjem kaznivih dejanj.

Romom je treba dati delo in možnost izobraževanja za opravljanje določenih poklicev. Menim, da bi bilo treba priložnostna dela, kot so nabiranje zelišč, odpadnih surovin in preprodaja avtomobilov, na neki način spremljati, tako da bi se uvedle ustrezne evidence in da bi se posameznikom, ki bi izpolnjevali določene pogoje, podelile licence za izvajanje takšnih del. Tisti, ki razume stranpoti, že ve, zakaj.

Zelo pomembna je izobrazba. Veliko več otrok bi moralo zaključiti osnovno šolo in se vpisati v srednje šole. Učitelji in starši bi morali v sodelovanju z otroki doseči, da bi se zmanjšali izostanki od pouka, predvsem starejših učencev, ki zapustijo obvezno šolanje. Pri sedanjem sistemu so učitelji največkrat neuspešni in prepuščeni svoji iznajdljivosti. Na tem področju je treba začeti dosledno reševati to problematiko. Izdelati je treba ustrezno metodo, ki bi bila v skladu z obstoječo zakonodajo.

Pomembni vzroki, ki zavirajo vključevanje Romov v družbo so nezaupanje do izvoljenih predstavnikov, prepiri in nesodelovanje med romskimi naselji, neodgovorno opravljanje funkcij svetnikov, elitizem, zastopanje lastnih interesov in še kaj. Te anomalije so prisotne tudi v Zvezi Romov Slovenije. Velika resnica pa je, da jih večina še ne ve, kaj hočejo. Pa brez zamer: resnica boli in še dolgo bo skelelo.

Veliko dobrega se sliši le na akademskih ravneh. V praksi, v naseljih in med ljudmi pa je vse narobe: Romi so nezadovoljni, Dolenjci in vsi ostali romski sosedje so skeptični do uradnih stališč. Ne morejo se rešiti zakoreninjenih stereotipov in, kar je najhuje, ne počutijo se varno, saj imajo občutek, da so ogroženi in da je ogroženo njihovo premoženje.

Romane raja - romski gospodje (dol. Romščina)

Grdo ljuči – grda luč