Nastaja novi »Nato«: Napad na eno bo napad na vse tri
Turčija, Pakistan in Savdska Arabija so sklenili obrambni pakt. Napad na eno bodo obravnavali kot napad na vse tri, pridružil bi se lahko Egipt.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan, savdski prestolonaslednik Mohamed bin Salman in pakistanski premier Šehbaz Šarif so v Meki podpisali sporazum, ki lahko precej spremeni varnostna razmerja na Bližnjem vzhodu in širše.
Če bo napadena Turčija, Pakistan ali Savdska Arabija, bodo preostali dve državi napad obravnavali, kot da je bil usmerjen tudi proti njima.
Turški zunanji minister Hakan Fidan je v soboto dejal, da je takšna ureditev s tehničnega vidika primerljiva s petim členom severnoatlantske pogodbe.
Ta predstavlja temelj kolektivne obrambe Nata in določa, da napad na eno članico pomeni napad na celotno zavezništvo, poroča Reuters.
Primerjava z Natom je pomembna, vendar novo zavezništvo za zdaj še zdaleč nima njegove organizacijske in vojaške strukture.
Turčija, Pakistan in Savdska Arabija nimajo skupnega vojaškega poveljstva ali desetletij skupnega obrambnega načrtovanja.
Sporazum pa jim prvič daje formalno obveznost, da si v primeru napada priskočijo na pomoč.
Od obveščevalnih podatkov do vojaške pomoči
Tudi odziv ob morebitnem napadu ne bi bil povsem samodejen.
Napadena država bi morala najprej zaprositi za pomoč, nato bi se tri zaveznice dogovorile, kakšen odziv je potreben.
Pomoč bi lahko obsegala izmenjavo obveščevalnih podatkov, logistično podporo, dobavo orožja ali tudi napotitev vojaških enot.
Podoben princip velja v Natu. Peti člen namreč ne zahteva, da mora vsaka članica ob vsakem napadu samodejno poslati vojake v boj. Države same določijo ukrepe, ki se jim zdijo potrebni, ti pa lahko vključujejo tudi uporabo vojaške sile.
Tri države nameravajo sodelovanje dodatno formalizirati. Sestajali naj bi se njihovi zunanji in obrambni ministri ter načelniki generalštabov, ustanoviti pa želijo tudi stalni sekretariat v Savdski Arabiji.
Prav nadaljnji razvoj teh struktur bo pokazal, ali bo sporazum ostal predvsem politična zaveza ali se bo iz njega razvilo tesneje povezano vojaško zavezništvo.
Turčija bo tako imela dve obrambni zavezi
Posebno težo sporazumu daje Turčija. Ankara je že od leta 1952 članica Nata, zdaj pa se hkrati vključuje v ločen sistem kolektivne obrambe s Savdsko Arabijo in Pakistanom.
To ne pomeni, da sta s sporazumom pod zaščito Nata tudi Pakistan in Savdska Arabija.
Če bi bila napadena Savdska Arabija, bi ji bila Turčija po novem dogovoru dolžna pomagati. Sam napad na Savdsko Arabijo pa ne bi sprožil petega člena Nata, saj država ni članica zavezništva.
Turčija bo tako hkrati del dveh različnih obrambnih sistemov. Ankara zagotavlja, da novi sporazum ne posega v njene obveznosti do Nata in da severnoatlantskega zavezništva ne želi nadomestiti.
Kljub temu gre za pomemben premik. Ena največjih vojaških sil Nata namreč gradi še drugo varnostno mrežo, ki ni vezana na Evropo ali ZDA.
Pakistan prinaša tudi jedrsko odvračanje
Še večjo težo novemu bloku daje Pakistan, ki je edina med tremi državami z jedrskim orožjem.
Islamabad in Rijad sta tesnejše obrambno sodelovanje začela graditi že prej. Septembra lani sta Pakistan in Savdska Arabija sklenila dvostranski sporazum, ki je prav tako določil, da napad na eno državo pomeni napad na obe.
Takrat se je odprlo tudi vprašanje, ali to Savdski Arabiji posredno zagotavlja zaščito pakistanskega jedrskega orožja. Predstavniki Islamabada glede tega niso dajali povsem enotnih odgovorov.
Novi tristranski sporazum jedrskega orožja izrecno ne omenja. Prav tako ni nobene potrditve, da bi Pakistan Savdski Arabiji ali Turčiji ponudil svoj jedrski dežnik.
Že dejstvo, da je ena od članic jedrska sila, pa povečuje odvračalni učinek zavezništva.
Pakistan ima poleg tega eno največjih vojsk v regiji. Turčija ima veliko vojsko in hitro razvijajočo se obrambno industrijo, Savdska Arabija pa ogromne finančne zmogljivosti in enega največjih obrambnih proračunov na svetu.
Države bi zato lahko tesneje sodelovale pri nakupih in razvoju orožja, proizvodnji vojaške opreme, izmenjavi obveščevalnih podatkov in skupnem načrtovanju obrambe.
Erdoğan želi zraven še druge države
Zavezništvo morda ne bo dolgo ostalo omejeno na tri države.
Fidan je povedal, da si Erdoğan želi vanj vključiti še druge države. Najbolj konkretno je omenil Egipt, ki bi se po njegovih besedah lahko pridružil po razrešitvi nekaterih tehničnih vprašanj.
Egipt že sodeluje s Turčijo, Savdsko Arabijo in Pakistanom pri usklajevanju stališč do nekaterih regionalnih kriz.
Če bi se Kairo pridružil tudi obrambnemu sporazumu, bi se pod isto varnostno strukturo znašle štiri izmed politično in vojaško najpomembnejših držav širšega muslimanskega sveta.
Turčija bi povezovala zavezništvo z Evropo in Natom. Pakistan bi mu zagotavljal jedrsko komponento.
Savdska Arabija bi prispevala finančno in energetsko moč, Egipt pa eno največjih arabskih vojsk ter nadzor nad strateško pomembnim Sueškim prekopom.
Fidan je sicer poudaril, da želijo države napredovati postopoma. Priprave na sedanji sporazum so po njegovih besedah trajale skoraj tri leta.
Zakaj prav zdaj
Novo zavezništvo nastaja v času, ko se varnostna razmerja na Bližnjem vzhodu hitro spreminjajo.
Savdska Arabija je v zadnjih letih začela iskati več varnostnih partnerjev in zmanjševati svojo skoraj popolno odvisnost od ZDA.
Pakistan in Savdska Arabija že desetletja tesno vojaško sodelujeta, odnosi med Rijadom in Ankaro pa so se po obdobju napetosti znova precej izboljšali.
Hkrati je regija zaradi konflikta z Iranom, napadov na energetsko infrastrukturo in nestabilnosti v Rdečem morju postala bistveno bolj nepredvidljiva.
Turčija v tem okolju želi okrepiti položaj samostojne regionalne sile. Ankara zadnja leta hitro povečuje proizvodnjo lastnega orožja, od brezpilotnih letalnikov in raket do vojaških ladij, ter svoje obrambne povezave širi daleč zunaj tradicionalnega okvira Nata.
Savdska Arabija medtem išče dodatna varnostna zagotovila, Pakistan pa nove gospodarske in vojaške partnerje.
Interesi treh držav se zato vse bolj prekrivajo.
Ankara zagotavlja, da sporazum ni uperjen proti Iranu
Največ vprašanj se po podpisu sporazuma nanaša na Iran.
Fidan zagotavlja, da novo zavezništvo ni usmerjeno proti nobeni določeni državi. Po njegovih besedah Iran ni njegova tarča in sporazum začne učinkovati šele, če je ena od članic napadena.
Takšne razlage bodo v Teheranu kljub temu spremljali zelo pozorno.
Savdska Arabija in Iran sta desetletja tekmeca za vpliv v regiji. Turčija ima s Teheranom zapleten odnos, v katerem se sodelovanje na nekaterih področjih prepleta s tekmovanjem na drugih. Pakistan pa si z Iranom deli dolgo mejo.
Novo zavezništvo zato ne povezuje le treh vojsk. Povezuje države, ki ležijo na različnih straneh Irana in imajo skupaj velik vpliv na dogajanje od Sredozemlja do Indijskega oceana.
Za zdaj bi bilo pretirano govoriti o novem Natu v polnem pomenu besede. Nato povezuje 32 držav, ima skupno poveljniško strukturo, izdelane obrambne načrte in več kot sedem desetletij skupnega vojaškega sodelovanja.
Toda dogovor med Ankaro, Islamabadom in Rijadom vsebuje tisto določbo, zaradi katere je Nato več kot zgolj politično združenje. Tri države so se zavezale, da napada na eno ne bodo več obravnavale kot težavo samo ene države.
Če bo Erdoğanov načrt širitve uspel in se bodo sporazumu pridružile še druge regionalne sile, bi lahko iz sedanjega dogovora postopoma nastal nov in precej vpliven varnostni blok.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
