Arhiv NTRC

Meni in fotoreporterju Andražu se je kot vodnik pridružil Dean Muhovec, strokovni sodelavec v Stiku Laško, skrbnik in odličen poznavalec tematskih pohodnih poti v občini Laško. Čas za pohod, ki je bil načrtovan že nekaj dni prej, morda res ni bil najboljši, a kdo je lahko toliko vnaprej vedel, da bo dan pred tem hudo neurje in da bo jutro na dan pohoda vlažno ter megleno in mogoče ne najbolj pravšnje za takšno akcijo. Andraž se je nekoliko zmrdoval, bil je že kar malo nejevoljen, saj je menil, da v takšnem vremenu ne bo mogoče narediti dobrih fotografij.

A Dean je deloval spodbudno in naju je oba hrabril, da na vrhu zagotovo ne bo megle in da bomo lahko uživali v čudovitih razgledih. Mene je vsekakor prepričal, že zato, ker lahko uživam v pohodu, čeprav ni sonca, megla in tudi rahel dež me ne motita. Andraž ni najbolj verjel Deanovim besedam, pri čemer sem ga tudi sam, vsaj do polovice poti, poskušal spodbujati in motivirati v smislu, da je fotografiranje v takšnih razmerah lahko še poseben izziv.

Žal se nas megla še ni usmilila, vendar je bilo očitno, da jo sonce počasi prebija in da bo, ko se bomo vračali, na tem mestu povsem drugače. Hkrati smo bili ob vedno širših žarkih sonca, ki so prodirali v gozd, vedno bolj prepričani, da bo na vrhu tako, kot smo si želeli v najbolj idealnem scenariju.

In tako je tudi bilo. Tik pod vrhom Huma smo premagali meglo in se dvignili nad njo, odprl se je čudovit pogled na Laško v pasovih meglic in na okoliška hribovja. »Za to se je pa splačalo vztrajati in potruditi, mar ne?« sem navdušeno zaklical Andražu, ki je prihajal za mano do imenitne razgledne točke.

Čisto na vrhu, ko smo hodili še mimo ogromnega evharističnega križa, je bilo naše veselje popolno. Potem ko spodaj ni kazalo na prav navdušujoč vzpon in se je zdelo, da bo le od tistih, ki ga je pač treba opraviti in izpolniti delovno nalogo, se je na vrhu dogajala prava pravljica narave.

Foto: Andraž Purg - GrupA

Preberite več v Novem tedniku