Profimedia

Starši – predvsem vplivneži – v poletnih mesecih na družbenih omrežjih, kot sta Instagram in TikTok, objavljajo še več družinskih vsebin. Videi otrok, ki jedo sladoled, skačejo po vodi ali zaspijo v naročju, se vrstijo eden za drugim. A simpatični utrinki vse pogosteje sprožajo resna vprašanja: kje je meja med intimnim trenutkom in javno izpostavljenostjo? Ali je otrok, ki je prisoten v vsebini, tudi soglašal z objavo? In kar je ključno: ali bi morala država končno urediti to področje z zakonodajo?

Jure Kljajić

"Sharenting" – deljenje otrokovega življenja na spletu

Marko Puschner iz Safe.si pojasnjuje, da skoraj polovica staršev v Sloveniji objavlja fotografije ali videe svojih otrok na spletu. »V sklopu raziskave CDI: Varna raba interneta in starši, ki smo jo na Fakulteti za družbene vede izvedli poleti 2023, se je izkazalo, da skoraj polovica staršev (48 %) deli posnetke svojih otrok na spletu. Dober podatek je, da le 5 % staršev objavlja vsaj enkrat mesečno, 43 % pa zelo redko,« pravi. Dodaja, da je objavljanje otrok sicer del pravice do izražanja, a ta pogosto trči ob otrokove temeljne pravice: zasebnost, varnost, identiteto.

»Z objavami starši razgaljajo otroka pred sledilci, pogosto brez vednosti, kako daleč se lahko ta vsebina razširi. Pogosta je napačna predstava, da so objave zasebne, medtem ko so v resnici dostopne širšemu krogu ljudi, tudi tistim z zlonamernimi nameni,« opozarja Puschner in dodaja: »Z objavljanjem podatkov in različnih posnetkov starši ustvarjajo otrokov digitalni odtis in mu s tem onemogočajo, da bi si ga ustvaril sam. Povečujejo tveganje, da bo postal žrtev nasilja v obliki žaljenja in norčevanja s strani vrstnikov, pa tudi odraslih. Z objavljanjem se razkriva identiteta otroka in na cesti ga bodo lahko ogovarjali ljudje, ki jih ne pozna. To so lahko znanci staršev ali pa družini popolnoma neznani ljudje, ki so si na spletu ustvarili popolno sliko o življenju in gibanju otroka. Zaradi številnih objavljenih podatkov lahko pride tudi do kraje identitete.«

Pexels

Objave pogosto razkrivajo tudi informacije o tem, kaj ima otrok rad, kje se zadržuje, s kom je povezan, v kakšnih odnosih živi in katere so njegove ranljivosti. Vse to so podatki, ki lahko vodijo do spletnega nasilja, kraje identitete, zlorab in celo nevarnosti v resničnem svetu.

Zavedati se moramo tudi tega, da lahko kršimo pravice drugih otrok. »Kadar gre za objave posnetkov svojih otrok, ni regulacije, če pa gre za slike otrok drugih staršev, objava in deljenje ni dovoljena, če se pred tem ne pridobi soglasje staršev teh otrok. Takšen problematičen primer so na primer fotografije otroške rojstnodnevne zabave, ki jih starši delijo v skupinah v aplikacijah za sporočanje ali na družbenih omrežjih,« pojasnjujejo na Safe.si.

Otroci kot del spletnih kampanj

Pojav "sharentinga" ni več zgolj spontano deljenje utrinkov. V digitalni dobi gre pogosto za profesionalno in premišljeno trženje. Domači vplivneži umeščajo otroke v sponzorirane vsebine, kjer ti postanejo sredstvo za večjo gledanost in boljše zaslužke.

Profimedia, edit: njena.si

Tamara Fortuna, vodja skupnosti MamiBlogerke Slovenija, opozarja, da se že dolgo zavedajo pomena zakonodaje in etike: »V skupnosti mami blogerk se držimo določenih pravil, tudi ko gre za objavljanje otrok – ne le pravno, temveč tudi moralno in etično. V skupnosti spoštujemo dogovor, da otroke objavljamo le ob soglasju, nekatere jih sploh ne. Zavedam se, kako pomembno je, da se z otroki o tem pogovarjamo, ko so dovolj stari, da lahko izrazijo svoje mnenje.« Poudarja, da je otrokovo soglasje ključno: »Ena od mojih hčera bi rada postala igralka in se rada izpostavlja, druga ne mara javnih objav. In to spoštujem. Vse se dogovorimo.«

Dodaja, da objavljanje otrok na družbenih omrežjih lahko prinese tudi negativne posledice: »Čeprav morda ni neposredne nevarnosti, da bi jih kdo ugrabil, pa se dogaja nekaj drugega – v šolah so otroci, ki so izpostavljeni na spletu, včasih tarče posmeha ali zbadanja. Starši si moramo priznati, da obstajajo tudi ti vidiki.«

Kaj pa zakon?

Pri sponzoriranih vsebinah zakon sicer določa jasna pravila. Če otrok sodeluje pri oglaševanju, mora biti delo prijavljeno na Zavodu za zaposlovanje, najmanj 24 ur pred snemanjem pa morajo starši sporočiti, kje in koliko časa bo snemanje potekalo. Prav tako mora biti kakršnokoli snemanje plačano najmanj 20 evrov. Otrok mora imeti svoj bančni račun, na katerega se nakaže dogovorjeno plačilo. Toda v praksi se zakon pogosto obide. Vplivneži pogosto trdijo, da gre za osebne objave, tudi kadar gre jasno za sponzorirano vsebino, označeno z #ad ali #sodelovanje. Inšpektorat je sicer obravnaval nekaj primerov, a sistemskega nadzora še vedno ni.

Pexels

Priporočila za starše

Safe.si zato staršem svetuje veliko previdnost. Objav naj bo čim manj, če pa že pride do njih, naj starši najprej razmislijo, kakšen je cilj objave, komu je namenjena, ali bi jih skrbelo, če jo vidi napačna oseba, in ali bi ta objava lahko danes ali v prihodnosti kakorkoli škodila otroku. Objava naj ne razkriva otrokove zasebnosti, ne prikazuje razgaljenega telesa (na primer s plaže ali iz kopalnice), naj ne prikazuje otroka v posmehljivih situacijah, pri čemer bi lahko postal tarča zbadanja. Prav tako naj se ne razkriva, kaj ima otrok rad, katere so njegove težave, kje se redno zadržuje in kdo so njegovi bližnji. Posebej problematični so visoko resolucijski posnetki otrok, ki jih je mogoče zlorabiti na različne načine.

Primerne pa so objave, kjer je otrok obrnjen stran od kamere, kjer je prikazan le njegov izdelek (risba, grad iz kock), nevtralni posnetki brez prepoznavnosti (otrok v hrbet ob sončnem zahodu), del telesa, kot sta roka ali stopalo. Pred vsako objavo je smiselno otroka vprašati za mnenje, s tem pa ga učimo tudi spoštovanja do digitalne zasebnosti drugih.

Francija kot zgled?

Francija je lani sprejela zakon, ki prepoveduje uporabo otrokove slike v komercialne namene brez njegovega soglasja. Otroci imajo pravico zahtevati izbris vseh svojih spletnih vsebin, ki so jih na spletu objavili njihovi starši. Vzpostavljen je bil nadzorni mehanizem, ki zagotavlja, da otrokove pravice niso več odvisne od presoje staršev.

Slovenija na tem področju zaostaja. Zakon določa omejitve za delo otrok, ne pa za zasebne objave, čeprav imajo tudi te lahko velike posledice. Vprašanje, ki ostaja, je: ali otrok res nima pravice do zasebnosti, če se njegov starš odloči drugače? Zakaj se otrokove pravice v šoli, vrtcu in zdravstvu strogo varujejo, na Instagramu pa ne?

Potreba po sistemskem pristopu

Marko Puschner zaključuje: »Starši bi se morali zavedati, da splet z vsemi storitvami, ki jih ponuja, ni varno okolje za otroke. Izpostavljanje otrok skozi posnetke, ki jih delijo na družbenih omrežjih, otroke izpostavlja številnim tveganjem. Na državni ravni bi bilo smiselno narediti več za osveščanje in izobraževanje staršev o pasteh in tveganjih, ki jih prinaša objavljanje posnetkov in drugih informacij o otrocih na spletu. To bi se moralo začeti že v šoli za starše pred porodom.« Morda je prav poletje čas, ko se lahko vsi starši vprašamo: ali objavljamo zato, ker želimo deliti srečo – ali zato, ker sledimo algoritmu? In kaj o tem meni otrok, ki je v središču kadra, a ga nihče ni vprašal za mnenje?

***null***