K.H.

Na današnji dan pred 35 leti je v tedanji slovenski skupščini padla odločitev, da Slovenske in Slovenci o neodvisnosti in samostojnosti Slovenije odločijo na plebiscitu. V naslednjih tednih nam bodo mediji prikazovali arhivske posnetke iz volišč po vseh državi. Videli bomo iskrene in zadovoljne obraze državljanov, ki so množično izrazili svojo voljo. Posledica te odločitve je bila tudi ustava, ki določa, da ima Sloveniji ima oblast ljudstvo. A koliko ljudi ima danes sploh še realno možnost izbire predstavnikov oblasti?

V zadnjih tednih je bila na Trgu rebuplike razstava ob 35. obletnici izvedbe prvih demokratičnih večstrankarskih volitev in plebiscita o samostojni in neodvisni Sloveniji. Na enem od panojev smo lahko prebrali tudi podatek, da so volivci 8. aprila 1990 po dolgih desetletjih lahko svobodno tajno in demokratično volili, svojo voljo izrazili na 4.135 voliščih.

Na zadnjih volitvah v državni zbor je bilo teh volišč že manj kot tri tisoč (2997). Od prvih volitev do danes je bilo torej ukinjenih skoraj tretjino volišč! Število volišč je namreč na vsakih volitvah manjše, samo od leta 2011 so ukinili 402 volišči.

K.H.

Še bolj kot sama številka ukinjenih volišč pa je zgovoren podatek, da jih je bilo največ ukinjenih tam, kjer je dostop do javnih storitev že sicer najtežji, na podeželju. Tam, kjer so ceste slabše, javni prevoz slabše dostopen, prebivalstvo pa starejše.

Nekateri okraji so bili še posebej na udaru. Izstopa npr. Šmarje pri Jelšah, kjer je bilo ukinjenih več kot četrtina vseh prejšnjih volišč. Posledica? Danes ima ravno ta okraj najnižjo udeležbo v državi. Če bi kdo želel ustvariti pogoje za abstinenco, bi jih težko oblikoval bolj učinkovito. Kajti, ukinjanje volišč se je najbolj množično izvedlo v okoljih, kjer je tradicionalno močna desnica. Uradne razlage bodo ponujale odgovore v smislu “racionalizacije”, “stroškov” in “nedostopnosti za invalide”. Leta 2018 je namreč zakon predpisal, da morajo biti volišča dostopna invalidom. Namesto prilagoditev pa se je pogosto zgodilo prav nasprotno: volišča so izginila, zakonska pravica pa je postala priročen izgovor. Vse te razlage se namreč porušijo ob konkretnih primerih. Spomnimo se primera na Črnem vrhu (občina Idrija), kjer pravijo, da so volišče ukinili prav zaradi nedostopnosti invalidom: namesto da bi odprli stranski vhod, ki je dostopen invalidom ali pa na na tri “sporne” stopnice namestili klančino, so raje ukinili volišče in stare ljudi poslali kilometre daleč. Tudi sicer bi volilne komisije invalidom lahko ponudile možnost glasovanja pred stavbo, ne pa da zaradi dveh ali treh primerov možost glasovanja blizu doma ukinejo kar vsem. Na drugi strani pa imamo urbana središča, kjer ima volivec na voljo volišče skoraj na vsakem vogalu.

Pomembno vprašanje, ki se zastavlja ob tem je, ali lahko država, ki sistematično zmanjšuje dostop do volišč najbolj ranljivim skupinam, še vedno trdi, da volilna pravica ostaja enaka za vse? Ukinjena volišča bi lahko vrnili takoj.To dopušča zakon, volilne komisije imajo za to pristojnosti, občine pa prostore. Kar manjka, je volja. V demokraciji pa ni nič bolj nevarnega kot izguba volje za varovanje demokracije. Volilna pravica ni privilegij peščice. Je temelj. In temeljev se ne krči.