Prijav je več, obsodb manj, kazni pa nizke: Kaj razkrivajo številke
V Sloveniji beležimo porast prijav spolnega nasilja, a veliko žrtev nikoli ne dočaka sodbe.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Če se uspejo prebiti skozi dokazovanje, kaj se je zgodilo, pa so potem izrečene kazni večinoma na spodnji meji, kar pomeni, da se žrtve nasilja velikokrat za prijavo sploh ne odločijo. Strokovnjaki opozarjajo na to, da so storilci "premalo kaznovani", da postopki trajajo predolgo in da zato za večino žrtev sploh ne izvemo.
Več prijav, a to še ne pomeni več nasilja
Število prijav spolnega nasilja v Sloveniji v zadnjih letih narašča. Po podatkih policije se je število obravnavanih kaznivih dejanj spolnega nasilja povečalo z 43 v letu 2021 na 92 v letih 2024 in 2025. Na prvi pogled bi to lahko pomenilo, da je nasilja več, vendar sogovorniki opozarjajo, da takšna razlaga ni nujno pravilna.
Porast prijav časovno sovpada s spremembo kazenskega zakonika leta 2021, ki je jasneje opredelila, da je spolno nasilje vsako dejanje brez privolitve. Pomembna novost je bila tudi ta, da zakon prepoznava situacije, ko žrtev zaradi strahu ali šoka ne reagira oziroma "zmrzne", storilec pa to izkoristi. Takšne okoliščine so bile v preteklosti težje pravno opredeljene, danes pa jih zakon izrecno zajema.
Na policiji ocenjujejo, da so bile te spremembe dobrodošle, saj so pripomogle k temu, da žrtve lažje prepoznajo, kaj se jim je zgodilo, in se pogosteje odločijo za prijavo. V praksi opažajo, da je pripravljenost za prijavo večja kot pred nekaj leti, kar se odraža tudi v statistiki.
Ob tem pa poudarjajo, da sama sprememba zakonodaje njihovega dela ni bistveno spremenila. Ko je prijava podana, policija ravna enako kot prej: sprejme prijavo, zaščiti žrtev in začne zbirati dokaze. Razlika je predvsem v tem, da se danes več primerov sploh znajde na tej točki – da pridejo do policije.
Večina spolnega nasilja ostane skrita
Na drugi strani številk, ki jih beležijo policija in institucije, so izkušnje nevladnih organizacij, ki vsakodnevno delajo z žrtvami. Tam je slika drugačna – tišja, manj vidna in bistveno bolj obsežna.
Na SOS telefonu opozarjajo, da je dejansko število spolnega nasilja precej višje, kot ga kažejo uradne statistike. Po njihovih ocenah se prijavi manj kot deset odstotkov vseh primerov. Mednarodne raziskave sicer govorijo o 60 do 90 odstotkih neprijavljenih primerov, a praksa na terenu kaže, da je lahko ta delež še višji. To pomeni, da večina zgodb nikoli ne pride do policije, tožilstva ali sodišča. Ostanejo v zasebnosti – pogosto tudi neizrečene.
Razlogi za to so kompleksni. Za marsikatero žrtev je že samo soočenje z dogodkom izjemno težko. Spolno nasilje pogosto ne pride v ospredje takoj – še posebej v odnosih, kjer so prisotni tudi drugi vidiki nasilja, kot so psihični pritiski ali fizično nasilje. V takih primerih žrtve najprej spregovorijo o tem, kar lažje ubesedijo, medtem ko spolno nasilje ostaja zamolčano.
Pomemben dejavnik je tudi družbeni odnos. Še vedno so prisotna prepričanja, da je ženska sama kriva, da je "pošiljala napačne signale", da ni bila dovolj jasna ali da bi se lahko uprla. Takšna pričakovanja ustvarjajo dvom, ki ga žrtve pogosto ponotranjijo. Sprašujejo se, ali so ravnale pravilno, ali so dovolj jasno rekle ne, ali bi lahko kaj naredile drugače.
Poleg tega spolno nasilje pogosto sploh ni prepoznano kot nasilje. Neželeni komentarji, dotiki, sporočila ali pritiski se v družbi pogosto relativizirajo ali celo normalizirajo. Meja med tem, kar je sprejemljivo, in tem, kar ni, je za marsikoga še vedno nejasna.
Posebej zaskrbljujoč je podatek, da se več kot 90 odstotkov spolnega nasilja zgodi v intimnih odnosih – v partnerstvih, družinah ali med ljudmi, ki se poznajo. Prav tam, kjer bi se človek moral počutiti varno. In prav ti primeri najredkeje pridejo do policije. Ko je storilec nekdo, ki mu žrtev zaupa ali je z njim čustveno povezana, je odločitev za prijavo še toliko težja. Ne gre le za kazenski postopek, ampak tudi za razpad odnosa, družine ali vsakdanjega življenja. Zato mnoge žrtve ostanejo tiho – ne zato, ker nasilja ne bi bilo, ampak ker je cena tega, da bi spregovorili, zanje previsoka.
Od prijave do obsodbe: dolga in negotova pot
Tudi kadar žrtev zbere dovolj moči za prijavo, to še zdaleč ne pomeni, da bo storilec kaznovan.
Podatki Vrhovnega državnega tožilstva za leto 2025 kažejo jasno sliko. V obravnavo so prejeli 659 kazenskih ovadb za kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Od tega jih je bilo kar 250 zavrženih, najpogosteje zaradi pomanjkanja utemeljenega suma. Do obtožnice je prišlo v 346 primerih, obsodilna sodba pa je bila izrečena v 144 primerih .
Na tožilstvu poudarjajo, da je razlog pogosto dokazna problematika. Spolna kazniva dejanja se namreč pogosto dogajajo brez prič, dokazovanje pa temelji predvsem na izpovedih žrtve in obdolženca.
Zakaj primeri padejo
Odvetniška zbornica Slovenije opozarja, da so postopki na področju spolnega nasilja med najzahtevnejšimi v kazenskem pravu. Ne gre zgolj za pravna vprašanja, temveč za preplet dokazov, psiholoških okoliščin in moralne dimenzije. Zagovornik obdolženca mora v postopku aktivno izpodbijati dokaze in opozarjati na dvome, saj je njegova naloga zagotavljanje poštenega sojenja. To pogosto pomeni, da je izpoved žrtve pod drobnogledom, kar lahko za žrtev pomeni dodatno obremenitev. Hkrati pa pooblaščenci oškodovancev opozarjajo na druge težave. Sodišča žrtve pogosto napotijo na civilne postopke za odškodnino, kar pomeni, da morajo po kazenskem postopku znova odpirati travmatične dogodke.
Velik problem ostaja tudi dolgotrajnost postopkov. Ti lahko trajajo več let, kar je še posebej težko v primerih, ko žrtev in storilec živita v istem okolju.
Kazni: zakon strožji kot praksa
Kazenski zakonik za posilstvo predvideva kazen od enega do desetih let zapora, v hujših primerih tudi do petnajst let. Podobno visoke so zagrožene kazni za druga spolna kazniva dejanja. V praksi pa so kazni pogosto precej nižje.
Vrhovno državno tožilstvo pojasnjuje, da se kazni sicer gibljejo v okviru zakonsko predpisanih, vendar večinoma v njihovem spodnjem delu. Strožje kazni se izrekajo redkeje, predvsem v najhujših primerih.
To potrjuje tudi širša praksa, kjer prevladujejo krajše zaporne kazni ali celo pogojne obsodbe. Takšna razlika med zakonodajo in prakso odpira vprašanja o učinkovitosti kaznovalne politike.
Sistem med pravicami obdolženca in zaščito žrtve
Celoten sistem obravnave spolnega nasilja tako stoji na občutljivem ravnotežju. Na eni strani je treba zaščititi žrtev, ji omogočiti varno okolje za pričanje in preprečiti dodatno travmatizacijo. Na drugi strani pa mora kazenski postopek zagotavljati pravice obdolženca, vključno z domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe.
Odvetniška zbornica opozarja, da je prav to ravnotežje eden ključnih izzivov. Hkrati pa poudarja potrebo po izboljšavah, predvsem pri hitrejšem vodenju postopkov, bolj učinkovitem odločanju o odškodninah ter boljšem sistemu obravnave mladoletnih storilcev.
Spremembe so, a ne povsod
V zadnjih letih so se nekatere stvari vendarle premaknile. Uvedene so bile specializirane oblike zaslišanja, na primer Hiša za otroke, ki omogoča bolj zaščiteno okolje za mladoletne žrtve.
Tudi družbeni odnos se počasi spreminja. Na SOS telefonu opažajo, da so mlajše generacije bolj ozaveščene in bolj pripravljene spregovoriti o nasilju. A hkrati opozarjajo, da na institucionalni ravni še vedno prihaja do težav. Predvsem pri prepoznavanju spolnega nasilja nad otroki, kjer nekateri primeri kljub resnim sumom sploh ne pridejo do tožilstva ali pa so zavrženi.
Prijav spolnega nasilja je tako sicer več kot nekoč, vendar večina primerov ostaja neprijavljenih. Tisti, ki pridejo do policije, se pogosto ustavijo na tožilstvu zaradi pomanjkanja dokazov. Le del jih pride do sodišča, še manj pa se konča z obsodbo. Tudi ko do obsodbe pride, so kazni pogosto na spodnji meji. Spolno nasilje tako ostaja področje, kjer se družbeni premiki in zakonodajne spremembe še ne odražajo v celoti v praksi.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
