Profimedia

Edina rešitev za espejevce je obligacijski zakonik in seveda garancijski rok. Vendar so v obligacijskem zakoniku navedeni krajši roki, kupec pa ima manjši nabor zahtev do prodajalca.

Kot redna stranka te tehnične trgovine je kupila robotski sesalnik v vrednosti 1300 evrov. Vendar je po dveh dneh opazila, da ne deluje pravilno: spodnje kolo se ne spušča, naprava prikazuje sporočilo o zataknjenem mehanizmu, čeprav ovire ni. »Nisem opazila nobene fizične poškodbe, uporabljamo jo v skladu z navodili proizvajalca. Žal je izdelek neuporaben,« je bralka zapisala v sporočilu trgovcu, »sporočite mi, kdaj lahko pridem zamenjat pokvarjeni izdelek.«

Zaplet, kjer ga ni pričakovala

Napako je prijavila v prej kot predpisanih 30 dneh od nakupa, po njenem sklepanju in zakonu o varstvu potrošnikov bi morala imeti »neomejeno pravico izbire med vsemi zahtevki: popravilo, zamenjava, sorazmerno znižanje cene ali vračilo kupnine. Prodajalec ima nato 30 dni časa, da izvede popravilo ali zamenjavo. Ta rok se lahko podaljša za dodatnih 15 dni, vendar mora biti potrošnik predhodno obveščen o razlogu podaljšanja. V primeru uspešno rešene reklamacije mora podjetje ugoditi zahtevku v roku osem dni po prejemu izdelka ali dokazila o njegovi vrnitvi.«

Na prvi pogled povsem jasna zadeva pa se je zapletla. Prodajalec je namreč zavrnil menjavo, ker je bralka izdelek kupila na račun s.p., te vrste kupcev pa ne ščiti omenjeni zakon, saj velja le za primere, ko »je kupec fizična oseba brez dejavnosti. V primeru nakupa prek s.p. pa določbe zakona o varstvu potrošnikov ne veljajo, kupec pa mora prodajalcu pustiti primeren dodaten rok, da napako odpravi.«

Bralko je to seveda razburilo, saj ne razume, zakaj bi bila kot kupec z s.p. v slabšem položaju kot »navadni«, fizični kupec, in ali ni to diskriminatorno do vseh s.p.?

Razlika med zakonom in obligacijskim zakonikom

Zato smo se obrnili na zvezo potrošnikov, kjer so potrdili navedbe prodajalca o tem, koga zakon varuje in koga ne. Kljub temu pravne osebe oziroma samostojni podjetniki lahko uveljavljajo stvarno napako po določilih obligacijskega zakonika, ki pa se razlikuje od zakona o varstvu potrošnikov. Pri stvarni napaki gre po določilih obligacijskega zakonika predvsem za krajše roke, v katerih ima kupec možnost uveljavljati pravico in manjšo izbiro zahtevkov.

»Na ZPS vedno svetujemo, naj posamezniki premislijo, ko kupujejo na podjetje, saj se v primerih okvar ne morejo sklicevati na zakon o varstvu potrošnikov. Domneva se, da če nakup opravi pravna oseba, je ta namenjen poslovni rabi. Če blago ni namenjeno poslovni rabi, bi bilo tudi z vidika davčne zakonodaje pravilno, da nakup opravi fizična oseba. Samostojni podjetniki torej niso nezaščiteni, pač pa je kupovanje blaga za neposlovne namene v nasprotju z zakonodajo in predstavlja neupravičeno znižanje davčne osnove ter pridobitev drugih davčnih ugodnosti,« so zapisali na ZPS.

Navadni kupec naj bi bil v šibkejšem položaju

Na ministrstvu za gospodarstvo poudarjajo, da je zakon o zaščiti potrošnikov namenjen »zaščiti, ker je kupec šibkejši udeleženec na trgu, s tem zakonom pa se mu zagotovi enakopravnejši položaj. S tem zakonom je Slovenija prevzela pravni red EU. Potrošnik pa jefizična oseba, ki uporablja blago zunaj svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti.«

Po njihovem mnenju ni namreč ključno pri razlikovanju potrošnika od podjetja, da potrošnik kupuje blago in storitve z nepridobitnim namenom, pri čemer gre za neenakovredno razmerje »potrošnik-podjetje«.

»Drugače je s podjetjem, ki kupuje blago in storitve za poslovno rabo. Torej gre za enakopravno, poslovno partnersko razmerje 'podjetje-podjetje', pri čemer se predpostavlja, da podjetje obvladuje veščine sodobne prodaje. Za podjetje se upravičeno pričakuje, da na trgu odgovorno in premišljeno sprejema poslovne odločitve, zaradi česar mu ni treba zagotavljati posebnega pravnega varstva, kot to velja za potrošnike.«

Z drugimi besedami, od s.p. pričakujejo, da ima svojo pravno službo in je poleg vsakodnevnega boja za preživetje še mojster prava?

Sašo Švigelj

Na voljo ima tudi garancijo

Kot veliko razliko navajajo tudi plačilo davka na dodano vrednost. Blago, ki ga je kupila fizična oseba kot podjetnik in za katerega ni zavezan plačati davka na dodano vrednost, ni mogoče šteti za blago, ki bi ga kupil potrošnik.

Zato se podjetnik ne more sklicevati na zakon o varstvu potrošnikov, ima pa možnost uveljaviti že omenjena obligacijski zakonik in garancijo za brezhibno delovanje. V ZVPot-1 je namreč določeno, da pravice iz obvezne garancije za brezhibno delovanje pripadajo tudi osebam, ki po zakonu o varstvu potrošnikov ne štejejo za potrošnike.

»Sedanja ureditev je ustrezna, samostojni podjetniki so ustrezno varovani. Opozoriti želimo tudi, da je pravno varstvo potrošnikov v velikem obsegu pravo EU, ki ga je Slovenija dolžna spoštovati, zato ureditve niti ni mogoče spreminjati,« pravijo na ministrstvu.

Profimedia