##IMAGE-2107721##

Zadnjemu dnevu v letu pravimo Slovenci staro leto, zanj pa se je uveljavilo tudi ime Silvestrov večer. V današnjem času se običajno silvestruje doma, pri sorodnikih, prijateljih ali v gostinskih lokalih, v večjih mestih pa se seli tudi na prosto, kjer prehod v novo leto spremlja ognjemet. V preteklosti so se, tako STA navaja Nika Kureta iz Prazničnega leta Slovencev, ta večer ljudje spomnili minljivosti, pred vstopom v novo leto so delali obračun s samim seboj in v zahvalo za sprejete darove molili.

31. december je zadnji dan civilnega leta, za kristjane pa predstavlja drugi sveti večer. Prav tako kot na sveti večer pred božičem in na praznik svetih treh kraljev tudi na ta dan - silvestrovo - kristjani pokropijo in pokadijo domove ter se v molitvi in pesmimi zahvalijo za preživeto minulo leto. Kropljenje izhaja še iz poganskih časov, ko je to pomenilo obrambo pred demoni, uroki in drugimi nevarnimi silami. Za kristjane pa kropljenje pomeni prošnjo za božjo naklonjenost ter srečo; v ruralnih predelih pa tudi za dober pridelek. Za kropljenje se uporablja blagoslovljeno vodo, za kajenje pa dim gorečega blagoslovljenega lesa iz cvetnonedeljske butare, božičnega čoka, gorečih zelišč, v zadnjem desetletju pa tudi kadilo, piše v Slovenskem etnološkem leksikonu.

Do druge svetovne vojne je bila na ta dan družinska miza pripravljena kot za božič. Po ustnem izročilu so gospodinje pripravljale kruh in pecivo za vse tri svete večere. Ponekod so so na Silvestrov večer pod prt dali potico, ki je ponavadi ostala od božične peke. Po izročilu so ponekod otresali ali otepali sadno drevje, da bi bolje rodilo. Božičnega drevesa niso imeli v vsaki hiši. Krasitev smreke se je uveljavila šele kasneje, še dodatno z novoletno jelko. Okraski na drevesu so bili običajno kar piškoti.

V spominu pevcev so se marsikje ohranile kolednice. To so bile voščilne, obredne pesmi s katerimi so fantje prihajali voščit srečo v novem letu. Obiskati so morali vse hiše v vasi. V zgornjem Bohinju še danes hodijo po hišah voščit maskirani koledniki, otepavci. Po ljudskem izročilu so to predstavniki duhov prednikov. Oblečeni so v prepasane, narobe obrnjene kožuhe, obraz pa jim zakriva rogata, krznena ali kožna maska. Šemska skupina predstavlja družino, ki jo ponekod spremljajo še metlar (šema z metlo), t.i. fehtar, ki ima raženj na katerega se lahko natakne klobaso ter "trogar", ki nosi žakelj. Zraven običajno hodita še nemaskirana godec in "mer" (župan). Obhode otepavci običajno končajo v gostilni, kamor povabijo tudi dekleta. Pravico do otepanja so še v začetku 20. stoletja imeli le v fantovščino sprejeti fantje.

Za ta večer je ponekod značilno tudi vedeževanje, ki naj bi razkrilo prihodnjo usodo. Za to so v preteklosti uporabljali različne predmete in sredstva (karte, kavno usedlino, oblike vlitega svinca, voska ali stepenega jajca, nebesna znamenja, sanje itd.). V zadnjem obdobju je vedeževanje prešlo bolj ali manj v zabavo in igro do polnoči, ko se navzočim vošči za novo leto in se v zadnjih letih nazdravi s penino.

Na ta dan goduje sv. Silvester. Po stari ljudski navadi so v preteklosti otroku najraje dali ime tistega koledarskega svetnika, na čigar dan je bil otrok rojen. Tako opažamo, da so v prazničnem času med božičem in novim letom pogosteje kot v drugih delih leta dodeljeni imeni Silvester, Silvestra in izpeljanke iz teh imen. Ta imena pa se po podatkih Statističnega urada RS od srede sedemdesetih letih pojavijo le še izjemoma.

Petina vseh moških z imenom Silvester in izpeljankami iz tega imena (Silvo, Silvan, Silvano, Silvij, Silvin, Silvio ipd.) je rojenih v zadnjih dneh leta. Ime Silvester je med osebami, rojenimi v prednovoletnem obdobju, na šestem mestu. Deklicam, rojenim na zadnji dan v letu ali nekaj dni prej, pa starši pogosteje dodelijo skrajšano obliko tega imena, Silva. Po priljubljenosti je ime Silva pri tistih, ki so rojeni v zadnjih dneh leta, na drugem mestu, takoj za Marijo, pojasnjujejo na statističnem uradu.

Sv. Silvester je bil 33. papež (Silvester I), ki je živel v četrtem stoletju. Pripisujejo mu, da je rimskega cesarja Konstantina spreobrnil h krščanstvu. Znan pa je tudi po tem, da je v času, ko je Cerkev v rimski državi dobila svobodo, shranil relikvije verig sv. Petra, v istoimenski cerkvi v Vatikanu.