V petek sem bil v Velikem Nerajcu, v kraju v črnomaljski občini. Vera Vardjan, poznamo jo kot mojstrico domače obrti, ki se je proslavila z glinastim, sicer zaščitenim ptičem vodomcem, živečim ob Lahinji, je s člani društva Krnica pripravila program ob odprtju hisa. S slamo krite hiške, ki jih je bilo nekdaj videti po Beli krajini. V kulturnem programu so nastopili  otroci Folklorne skupine Osnovne šole Dragatuš ter pevka in pripovedovalka ljudskih pravljic in pesmi Ljoba Jenče. Dan je bil lep in dogodek pod drevesi bo ostal marsikomu v prijetnem spominu.

V poletnih dneh pa so zaživela tudi mnoga slovenska grajska dvorišča. Med njimi metliško, na katerem potekajo že sedemnajsto leto zapored kulturne prireditve z naslovom Pridi zvečer na grad. In kaj imata skupnega odprtje hisa in mednarodne poletne kulturne prireditve v Metliki?

Površno gledano: nič. Sicer pa veliko. In skupni imenovalec so ljudje. Ljudje, ki delajo zastonj. To sem poudaril zato, ker večkrat slišim: »Če ne bi imeli od tega koristi, ne bi delali.« Takšne sodbe dajejo tisti, ki res nikoli ne naredijo prav nič, ne da bi zaračunali. Se pravi, da imajo pri sodbah o drugih ljudeh v mislih sebe, svoja merila.

Pa še nekaj je.

Za pripravo in izvedbo kulturnega dogodka niso potrebne marmornate palače. V Velikem Nerajcu imajo za to na voljo le travnik, nekaj dreves in oblačno ali vedro nebo nad seboj. Tako kot v vsakem kraju v tej naši ljubi kurji materi.

V čem je torej razlika?

V ljudeh.

Ja, v ljudeh, ki naj bi bili veliko, če že ne največje bogastvo. Na vseh področjih, ne samo v kulturi. Tudi v gospodarstvu. Brez ljudi so še tako razkošne palače le kup kamenja, brez ljudi so še tako sodobni proizvodni stroji le kup železja, žic in elektronike. Brez pridnih, delovnih ljudi je še tako prevzeten turbokapitalist izgubljen, depresiven ubožec.

Pa mislim, da se tega kot posamezniki in kot družba premalo zavedamo.

Da se obnašamo do ljudi, kot bi bili stroji. Do njih se vedemo, kot bi bili manj vredni od marmornatih tal katerega od kulturnih domov. Kot bi bili šahovske figure, kjer najprej žrtvujemo kmete, na kraljico in kralja pa pazimo z vsemi topovi in z vsemi trdnjavami.

»O, če ljudi bi ne bilo pri nas,
ljudi, ki ne ubogajo na vsak ukaz,
tedaj bi nas že kdaj odnesel plaz.
Tako pa še živimo,
čeprav nas je milijon samo.
Zdahnili bi, da ne trpimo,
s ponosno, dvignjeno glavo.«

Kdo in kdaj je že to napisal?